Z lepimi željami naših prijateljev, ki so se v soboto prišli poslovit, smo se odpeljali novim
dogodivščinam naproti. Do letališča Malpenso v Italiji nas je odpeljal Primož s sovoznikom Matejem.
Če njegove besede: "Se vidimo čez pet tednov" in ostali smo sami na ogromnem letališču-Igor,
Aleš, Matej, Gric in jaz. Poiskali smo pravi terminal in čakali, čakali... Ko so nam računalniško označili
prtljago, je sledil še pregled osebne prtljage. Pri Gricu je piskalo kot za stavo, saj je njegov kolk
kovinski in je bil deležen posebne obravnave. Ko smo se vsi zbrali na drugi strani, smo zopet čakali,
da je odbila deseta ura, ko se je začelo vkrcavanje. Po večerji (lahko smo zbirali
med 3 meniji), so nam razdelili še pripomočke za osebno higieno, nogavice, odejo in blazino.
Na naslonjalu sedeža pred seboj smo imeli majne ekrane, z daljincem smo si izbirali programe
, in nočno življenje se je začelo. Seveda-kakor za koga. Za mene je bilo že pozno in z Gricem
sva kar hitro zaspala, pa tudi ostalih 370 potnikov. Ko sem se zbujala, sem skozi okno videla le
zvezde in luno, pa tudi odeja je bila kar koristna. Ko so se stevardese odločile, da smo že lačni, smo dobili zajtrk.
Na letališče v Sao Paulo smo po našem času prišli ob 10.25, po njihovem pa ob 5.25. Torej
smo se vozili vseskozi ponoči, saj se je tam zdanilo ob 7.00. Prtljago-naše "prasice" so sami preložili v avion za Limo-tako so obljubili. Ob 8.25 se nas je 144 vkrcalo na avion za Limo. Ker je bil avion  manjši, smo se vozili kot na kakšnem avtobusu, malo je treslo, malo guncalo, malo smo se nagibali levo-desno.Nič pretresljivega se ni dogajalo, a kolona pred straniščem je bila vseh 5 ur, kar smo leteli. Ko pa smo
prišli na letališče in oddali malo morje potrdil, pa presenešenje. Moje modre "prasice" nikjer. Pri informacijah
so nam povedali, da je zaradi slabega računalniškega
izpisa nalepke niso prepoznali in je ostala v Sao Paulu. S taksijem smo se odpeljali do Hotela Europa, kjer smo odločili našo prtljago in se odpravili na raziskovanje mesta. V bližnji restavraciji smo nekaj pojedli in se kmalu po osmi uri odpravili spat. Doma je bila ura že tri ponoči, zato ni čudno, da smo bili vsi zmahani. Danes je ponedeljek, moja prasica je še vedno v drugi državi, čeprav so nam obljubili, da pride še danes. Tako bomo še enkrat prespali v Europi, jutri pa je nov dan in zopet čakanje. Za kosilo pa še dva dni enako - polo, krompir in cerveza. Vrnila sta se Matej in Gric, ki sta šla na letališče vprašat, kaj se dogaja. Ne bosteverjeli-moja prasica je šla v Buenos Aires. In jutri naj bi reva prišla nazaj.

Po zajtrku sva se z Matejem odpeljala na letališče. Po formalnostih v pisarni je z mano odšel uslužbenec
in me odpeljal do prostora, kjer je ravno prihajala prtljaga iz Buenos Airesa. Še predno sem lahko zasukala
oči, je bilo potrebno izpolniti obrazec. Sploh ne vem, kaj vse jih je zanimalo. In ne vem, kaj jim bo koristilo,
če vedo, da sem po poklicu vzgojiteljica. Ker se nisem smela premakniti z mesta, saj me je čuval en tip z
obrazno masko (tukaj so vsi prestaršeni zaradi prašičje gripe), sem lahko samo stala in opazovala. Ampak
moje pujske ni bilo na tekočem traku. Premišljevala sem, kaj vse bo potrebno kupiti, če je ne dobim nazaj. In
nenadoma pride Carlos. Vpraša me, če je tisto, kar je bilo na vozičku, moje. Obrnem jo, da vidim, če je na njej
še vedno moj naslov. Pogledam ga in še predno pokimam, se zjočem. Rečem samo: "Thank you, Carlos.
" Zunaj me čaka Matej in odpeljeva se nazaj. Vrnitev proslavimo s servezi, potem pa si ogledamo še mimohod
častne straže pred predsedniško palačo. Po kosilu si ogledamo še park, nato pa se vrnemo v hotel. Na cesto
znesemo vso našo prtljago in čakamo taxi. Prometni policaj ustavi dva taksista, se dogovori za prevoz in ceno in
odpeljemo se na postajo CRUZ DEL SUR. Sedaj nas šaka še tri ure čakanja in ob desetih se odpeljemo proti
Huarazu, kamor naj bi prispeli jutri zjutraj.

Vsi smo zdravi, dobre volje in vse lepo pozdravljamo.

Prišli v Huaraz po celonočni vožnji, večinoma smo spali, avtobus je bil dober, Volvo,
dvonadstropen, dekca in povšterček ter večerja, skratka trikratna cena kot z običajnem avtobusom se je izplačala.
Na cesti nas je nekajkrat kar brez razloga pričakalo kamenje tako da je avtobusar moral voziti slalom.
Navsezgodaj zjutraj smo prišli v Huaraz. Mesto je precej "nedograjeno" ampak hotel Galaxia kjer trenutno smo je pa špica.
Nihče ni niti najmanj pričakoval kaj takega v taki luknji, morda Gric, ki se še vedno spomni stvari iz pred 10 let...
Tako, sončno je, 3 jurje višine se pozna ko se zaženeš po stopnicah na teraso in začudeno ugotoviš da si precej zadihan,
drugače pa imamo sedaj dan dva za nabavo in privajanje na višino in potem v naš bazni tabor.

Drugi dan v Huarazu:
Nabavili smo večino stvari ki jih potrebojemo za 10 dnevno bivakiranje za 5 ljudi in odsteli kakih 50 dolarjev.
Makaronov bi se morali najesti kar za nekaj časa. Samo še prevoz si zrihtamo in gemo.
V bistvu že vsi čakamo da odidemo in se zaženemo v hribe. Torej jutri gremo v bazni tabot, plani so Urus,
Pisco in Ranapalka in North face....aje... Oglašali se ne bomo vec dokler ne pridemo nazaj v Huaraz, razen
če ne bomo usposobili našega satelitskega telefona in bomo poslali kak SMS..


Čakanje na avtobus.


Demonstracije so v teh krajih dokaj običajna zadeva....


Končno, hribi!


Pogled iz naše terase.


Copa (6000+)...