Med tednom sem posedal pred računalnikom in na raznih spletnih straneh, kot so Hribolazec in Friko, bral o ugodnih zimskih razmerah v naših gorah. Tako je bilo moč zaslediti, da se je naredilo, ker nekaj slapov in da tudi kar nekaj grap ponuja plezljive pogoje. V torek in sredo sem zbolel za neko virozo in mislil sem že, da bo vse skupaj odpadlo zaradi zdravja.

V četrtek smo se na ferajnu dogovarjali o možnostih plezanja preko vikenda. Gric je izrazil željo, da bi šel za dva dni na Vršič, ker bi v soboto plezal slapove pod Prisojnikom v nedeljo pa grape na Malo Mojstrovko. Načelnik, namestnik načelnika in novi vodja šole (beri: Gregor, Matej in Robi) so se dogovorili, da opravijo z Demoklejevim mečem. Tomaž, Srečko in jaz pa smo bili naklonjeni Teranovi, saj je bil članek na Friku, da je lepo zalita. Tako smo imeli okvirne načrte zastavljene.

Pogosti pojav v našem ferajnu je, da se načrti spreminjajo in do sobote je bil plan, da gremo plezat grape na Malo Mojstrovko. V sestavi smo bili Gric, Srečko, Tomaž, Janez Kastrevc in jaz. Mesto zbora je bila kot po navadi Qulandija, le tokrat je bila ura bolj pozna, ker je bil napovedan mraz. Tako smo se deset minut čez sedmo napokali v avto in se odpravili proti Vršiču. Na parkirišču smo bili malo čez deveto uro.

Dogovorili smo se, da se razdelimo v dve skupni. Gric in Janez sta se opravila v Župančičevo grapo. Srečko, Tomaž in jaz pa v Butinarjevo. Obe grapi imata izhodišče malo nad prelazom Vršič, tik nad klasično planinsko potjo na Malo Mojstrovko. S pristopom sva s Srečkom opravila neposredno proti grapi, Tomaž pa je že na začetku skrenil po svoji poti. Ponovno smo se vsi zbrali na razcepu, kjer se naša grapa loči od pristopne poti proti Pripravniški, Sestopni in Župančičevi grapi.

Pred začetkom plezanja je bilo pred nami v grapi kar nekaj plezalcev. Večina se je ustavila dobrih 40 m od začetka in se pričela navezovati. Seboj sem nosil svojo 60 m vrv in odločili smo se, da se navežemo, kar se je izkazalo za pametno odločitev. Prvi je plezal Tomaž in s prvim raztežajem jo opravil brez težav. Srečko ga je pre-soliral jaz pa sem ga preplezal kot drugi. Sneg je bil v prvem delu, kar soliden, na mestih celo led, večinoma pa nepredelan. Prvo sidrišče smo naredili na edinem borovcu okoli in iskreno povedano je nudil edino mesto za varen »štant«. Od tu naprej pa se začne dogodivščina. Namesto, da bi izbrali klasično smer, smo se odločili, da plezamo naravnost od borovca, skoraj po grebenu. Tomaž je ponovno plezal prvi in hitro je začel sopihati. Tudi nama s Srečkom je hitro postalo jasno, da so pogoji slabi in stena pokončna. Nekaj časa je trajalo in celotno dolžino vrvi, da je Tomaž zavpil »podri varovanje«. Srečko se je navezal pred menoj in oba sva zaplezala po Tomaževih sledeh. Srečko se je gibal kot baletka in nežno z vsakim gibom napredoval po steni. Na srečo je mojih kil skoraj pol manj od njegovih in tako sem imel lepo utrjeno podlago. Na določenih delih pa je bilo vseeno treba dereze in cepine nasloniti na skalo. »Štant« je bil ponovno na iglavcih tokrat na ruševju. Ko sva priplezala do Tomaža, se je naša grapa zaključila. Čakal nas je samo še izstop iz nje. Odločili smo se za optimalno pot in po nekaj minutah in 2x zapletu z vrvjo izstopili.

Po kratkem odmoru, nekaj požirkov čaja in cigareti smo sprejeli sklep, da sestopimo po Pripravniški grapi. Pri vstopu oz. izstopu iz Pripravniške grape sta bila ravno dva turna smučarja, ki sta nam dobronamerno povedala, da so pred nami plezalci obračali, ker sta v grapi dva skalna skoka. S Srečkom se določiva, da počakava na vrhu, Tomaž pa se odpravi v izvidnico. Do prvega skalnega skoka pripleza hitro in pove, da ni težaven. V času, ko Tomaž pleza, do drugega skalnega skoka se s Srečkom dogovoriva, da se odpraviva nazaj na Vršič po planinski poti. Med hojo obdelava vse mogoče teme in kot bi mignil, si sezuvava dereze v dolini.

Pri avtomobilu nas že čaka ostala ekipa. Gric in Janez povesta, da že dolgo čakata in da sta žejna. Tomaž pa nama pove, da je bila odločitev pravilna glede najinega sestopa. Hitro se preoblečemo in se namenimo na čaj. Za spremembo se odločimo, da gremo pogledat v Tonkino kočo. Povedati moram, da tako prijaznega sprejema, kot v tej koči še nisem bi deležen, tudi skutin zavitek z gozdnimi sadeži je bil zelo okusen. Med pitjem čaja smo dorekli, da se zapeljemo do Mlačce pogledat stanje slapa. Na parkirišču pred Mlačco je bilo parkiranih pet vozil, slap pa je bil popolnoma oblegan. Po opazovanju plezalcev v mrzli Mlačci se nam je ponovno prilegel čaj, let tokrat Pri Aljažu. V času pitja popoldanskega čaja prejmem klic Roberta, ki izrazi željo, da se zapeljemo do Tržiča prevzet dereze. Čas nas še ni preganjal in privolim v uslugo, poračun sledi…..

V Novo mesto se vrnemo okoli 18 ure. Posteljo sem grel okoli 9-te, tako da je bil dan izkoriščen do maksimuma.

[wdgpo_plusone]