Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Izobraževanje v zimskem plezanju – Ljubelj – 13.03.2016

Posted on

Ko sem že mislil, da glede na napoved vremena ne bo šel ta vikend nihče v hribe, je v petek 11. marca od našega načelnika priletel mail, da sta z Robijem namenjena v nedeljo v hribe, da malo potrenirata vse tehnike in znanja zimskega plezanja. Ker sem tečajnik, se mi je zdela zadeva zanimiva in predvsem koristna. Nemudoma, ko sem videl mail sem potrdil udeležbo. Maili so začeli šibati in na koncu se nas je zbralo 12 članov, ki smo se v nedeljo ob 6:45 dobili na parkirišču pred Kalio in odšibali proti Ljubelju.

Ko smo prispeli, smo si nataknili vsak svoje čevlje, nahrbtnike, čelade in se podali proti vznožju Begunjščice, kjer bodo vaje zimskega plezanja potekale. Tam smo se lepo namestili, vreme pa je bilo zares zimsko – če v dolini ni bilo nič snega, je bilo tukaj snega do cca. 1,5 metra, veter je kar lepo vlekel in ves čas je malo snežilo. V tem trenutku so se pričele vaje, ki sta jih demonstrirala Gregor Šetina in Matej Balant, ostali pa smo naknadno vsako od vaj ponovili.

1) Tehnika uporabe derez in cepinov

podrobno: http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Uporaba_cepinov_in_derez

Začeli smo s čistimi osnovami, kjer smo se naučili kako se dereze sploh pravilno nataknejo na čevlje. Najprej damo nase seveda plezalni pas in nato dereze. Hoditi je potrebno po celotni podlagi čevlja, v primeru večje strmine pa hodimo le po sprednjem delu. Ves čas hoje pazimo, da imamo noge dovolj narazen saj se lahko v nasprotnem primeru zgodi, da sami sebe poškodujemo oz. spotaknemo. Cepin je vedno na zgornji strani hriba, pri tem pa je okel cepina obrnjen nazaj. Pregledali smo tudi prednost uporabe leashev, katerih namen pa nikakor ni, da se bomo na njih obešali. Leashi so namenjeni temu, da so cepini pripeti na nas in da jih med plezanjem ne izgubimo.

2) Tehnika varovanja v snegu

podrobno: http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Gibanje_naveze_v_sne%C5%BEnih_smereh#Tehnika_varovanja

Za varovanje je najprej potrebno izdelati sidrišče v snegu. To naredimo tako, da sneg kjer bomo naredili sidrišče najprej dobro steptamo, nato pa vanj z lopatko cepina izdolbemo utore v obliki črke T. Globje kot so utori, večja bo stabilnost sidrišča. V prečni utor namestimo cepin na katerega s kavbojskim vozlom namestimo gurtno, ki jo namestimo na vzdolžni utor. Cepin, ki deluje kot sidrišče, zakopljemo s snegom in na ta način sidrišče dobro utrdimo. Iz snega nam torej v tem trenutku gleda ven le še gurtna na katero se varovalec pripne z vponko z matico. Varovalec lahko varuje plezalca na dva načina, pri prvem načinu je varovalec obrnjen proti plezalcu (navzdol) kjer je vrv napeljana za hrbtom varovalca, pri drugem načinu pa je varovalec obrnjen stran od plezalca, tu pa ima vrv napeljano med nogami. Paziti moramo, da padlega ustavimo dinamično – ne smemo preveč nahitro zategniti, temveč pustimo padlega da še malo zdrsne in njegov padec lepo počasi dinamično zaustavimo, ter na ta način preprečimo prevelike sile na nas, na padlega in seveda na sidrišče.

3) Tehnika spustov po vrvi

podrobno: http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Sidri%C5%A1%C4%8Da_za_spust_v_snegu

Pri spustu po vrvi (abzajlu) lahko uporabimo dva načina izdelave sidrišč. Eden je sidrišče T, ki smo ga opisali že pri toči 2. Drugi način pa je »goba«, kjer v sneg izdolbemo utor v obliki kroga premera 1,5 metra. V ta utor bomo namestili vrv po kateri se bomo spuščali. Na stičišče obeh vrvi z bičevim vozlom namestimo tudi matičarko, katere funkcija je, da obe vrvi drži skupaj, da lepo tečejo ena ob drugi. Pomembno je, da si pred spustom označimo vrv na kateri je matičarka saj moramo ta del potegniti nato za seboj v dolino, sicer se nam lahko vrv zatakne. Pri spustu po vrvi vedno uporabljamo backup, ki ga naredimo z uporabo drsnega vozla (prusik, machard, francoski), pri tem pa pazimo, da uporabimo pomožno vrvico debeline vsaj 6 mm.

Pri spustu po vrvi z uporabo T sidrišča je postopek podoben. Izdelamo T sidrišče namestimo cepin, ki pa ga tokrat seveda ne zakopljemo. Na vrh sidrišča namestimo še en cepin in oba cepina povežemo s pomožno vrvico, da ju bomo lahko kasneje potegnili navzdol za seboj. Paziti moramo, da pod zgornjim cepinom poteka vrv po kateri se bomo spuščali, vrv nad zgornjim cepinom pa si označimo (jo npr. vpnemo v komplet). Postopek spusta je enak in ko dosežemo dno, lepo počasi napnemo vrv, ki poteka po zgornji strani cepina in nato nahitro cuknemo. Oba cepina priletita za nami v dolino pri čemer pazimo, da ne padeta direktno na nas.

4) Postopki preizkusa trdnosti snežne odeje

podrobno: http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Plazovi#Preizkus_stabilnosti_sne.C5.BEne_odeje

Preizkusili smo tudi trdnost snežne odeje, kjer ugotavljamo nevarnost plazov. Spoznali smo tri metode – prerez snežne odeje, norveško metodo in kanadsko oz. ECT metodo. Pri prerezu izkopljemo navpično luknjo do 1,5 m globoko. Nato skušamo ugotoviti trdnost posamezne plasti, tako da v vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svinčnik in nož. Ves čas smo pozorni, s koliko različnimi plastmi imamo opravka in kakšna je njihova trdota.

Pri norveški metodi naredimo prerez snežne odeje pravokotno na klančino, osamimo trapez dimenzij 80x60x20 (cm) in nato s prepognjenim ročajem lopate vlečemo trapez v smeri doline. Gledamo pod kakšno silo snežna plast popoka in zdrsne proti nam. V veliki nevarnosti plazov, ta plast zdrsne včasih že takrat ko trapez osamimo in še sploh nismo pričeli vleči ali pa pod zelo majhno silo vleke.

ECT metoda se uporablja v Kanadi. V snegu moramo osamiti stolpec dimenzij 90×30 (cm) nato pa namestimo na skrajno desno stran stolpca lopatko po kateri udarjamo – najprej počasi nežno iz zapestja, nato bolj močno iz komolca in če plast še vedno ne poči in ne zdrsne, udarjamo še močneje iz ramena. Če je nevarnost plazu velika in je sneg še nepredelan bo zgornja plast napokala in zdrsnila že ob najnežnejših udarcih iz zapestja. V tem primeru se obrnemo in ne nadaljujemo vzpona!

Poudariti potrebno, da se sneg na južnih pobočjih hitreje predela, kot sneg na severnih pobočjih. Predelava snega in čas, ki mora miniti od zadnjega sneženja, do varnega vzpona pa je zelo različna in odvisna od več dejavnikov – zelo posplošena smernica: miniti morata vsaj dva tedna od zadnjega sneženja, da smo lahko dokaj prepričani, da je nevarnost snežnih plazov nizka.

5) Reševanje izpod plazu – iskanje zasutega z lavinsko žolno in odkopavanje iz plazovine

podrobno: http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Plazovi#Iskanje_in_re.C5.A1evanje_s_plazovno_.C5.BEolno_.E2.80.93_tovari.C5.A1ka_pomo.C4.8D

Zelo zanimiva je bila tudi vaja iskanja zasutega z lavinsko žolno. Zanimiv podatek je tudi, da 80% ljudi, ki ima žolno, nima lopate za izkopavanje zasutega – torej velikokrat se zgodi, da najdemo zasutega, vendar ga zaradi nepopolne opreme ne moremo izkopati. Torej: žolna, lopata, sonda! Lavinski trojček, ki ga moramo imeti s seboj pri vsakem zimskem vzponu. Če se zgodi, da nam plaz zasuje soplezalca, moramo žolno najprej preklopiti na način iskanja (iz načina oddajanja) in nato po plazovini v obliki črke L slediti signalu. Ko signal doseže maksimum je potrebno žolno preklopiti na večjo občutljivost, da lahko zasutega pinpointamo. Ves čas iskanja imamo v roki sondo s katero skušamo locirati natančno lokacijo zasutega. Ko nam to uspe, začnemo z izkopavanjem – kopljemo od spodaj gor. Ko zasutega izkopljemo pazimo, da ga še dodatno ne poškodujemo. Vedno pokličemo 112! Zanimiv podatek je, da ima zasuti zelo dobre možnost, da je živ, še 15 minut po zasutju. Po pol ure so te možnosti že veliko manjše, po 45 minutah pa že praktično ničelne. Zato je pomembno, da zasutega izkopljemo sami in ne čakamo na reševalce saj bi to trajalo predolgo. Reševalce pokličemo in čakamo zato, da bodo ponesrečenca prepeljali v bolnišnico.

6) Ledeniška naveza, reševanje padlega iz ledeniške razpoke

podrobno: http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Ledeni%C5%A1ka_naveza, http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Re%C5%A1evanje_iz_ledeni%C5%A1kih_razpok

Po ledenikih nikoli ne hodimo sami zaradi možnosti padca v ledeniško razpoko. Pomembno je, da smo med gibanjem navezani na vrv, da je med navezanimi vsaj 8 m razdalje in da je vrv tekom hoje ves čas rahlo napeta, to pa zato, da je sila pri padcu v razpoko manjša in da je padlega moč ustaviti. Varovalni del vrvi mora imeti narejene tudi vozle (metulj ali dvojna šestica) v razmaku 1,5 m, in sicer 5 vozlov – oba navezana sta od skrajnega (zadnjega) vozla oddaljena 5 metrov in privezana z vozlom osmica. Reševalni del vrvi (to je preostanek vrvi spredaj in zadaj) imata oba člana naveze pospravljen v nahrbtniku in ga bosta uporabila v primeru reševanja padlega v razpoko. Padlega ustavimo s pomočjo derez in cepinov. Ko (če) nam to uspe se dobro usidramo v sneg in naredimo T sidrišče in težo padlega iz sebe prenesemo na le to. Nato se prične postopek reševanja padlega. Najprej preverimo ali je padli poškodovan. Če je z njim vse vredu se lahko tudi on sam s tehniko samoreševanja potegne iz razpoke. Če pa je padli poškodovan bomo morali z uporabo škripcev in tehniko reševanja padlega, padlega potegniti iz razpoke. Celoten postopek je dokaj kompleksen in zahteva veliko znanja in izkušenj.

To so bile tehnike in znanja, ki smo se jih učili. Vsi zapiski temeljijo na mojih osebnih opažanjih, podrobneje pa si lahko o vsakem postopku preberete tudi na povezavi http://alpirocnik.rasica.org Ne pozabite pogledati tudi youtube linkov, kjer si lahko pogledate posnetke določenih znanj in tehnik, ki smo jih obdelali.

Osebno sem se zelo veliko naučil in menim, da govorim v imenu vseh, če celotni dogodek povzamem s sklepom, da je bilo to še eno odlično izvedeno terensko izobraževanje, tako za pridobitev novih znanj kot tudi za obnovo le teh.

3 comments on “Izobraževanje v zimskem plezanju – Ljubelj – 13.03.2016

Dodaj odgovor za Gregor Šetina Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.