Alpinisticni odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Kamen, Šit in rit…

Posted on

Na Binkoštno nedeljo, 4. junija ob 4. uri sem že pol ure ležal v postelji in čakal na zvonjenje budilke. Bil sem namreč že v spanju tako navdušen, da se skupaj z načelnikom AO Gregorjem Šetino in veteranom AO Tomažem Zalokarjem ter ostalimi tečajniki odpravimo na naš prvi alpinistični podvig. Ob 4.30 sva bila s so-tečajnico Ano Markelc dogovorjena, da greva na zbirno mesto h Kaliji skupaj iz našega – Škocjanskega konca. 

Fako: “Zdej pa ti prit sm”

Kot se za zelo organizirano in previdno žensko spodobi je Ana 4.27 že klicala na moj telefon: “Živijo, jaz sem že kle”. Ker sem bolj počasne sorte sem si mislil, da ima pa res srečo. Hitro sem si obul japonke, zagrabil ruzak in odpravila sva se v Mesto. V Mesto pa sva prišla – kakopak – kar 15 minut prezgodaj. Mogoče zaradi pretiranega navdušenja, mogoče pa zaradi prepričanja, da bova itak med zadnjimi, kar pa seveda nisva bila. Malce kasneje se nama je tudi Tomaž, ki je tudi prišel rahlo pred uro in ni si bil najbolj podoben – zgledal je kot prežvečena copata, saj je en dan prej pošteno gonil kolo na downhill testu. Z zamudo 5.20 sta se na zbirnem mestu pojavila tudi Gregor in tečajnik Anže Štupar. Razlog za zamudo – Anže je s svojim avtom Gregorja iskal Nad mlini, ki so – kakor se on spomni – nekje nad gimnazijo Novo mesto 🙂

Jutranje rutine pa še ni bilo konec, po avtocesti smo se odpravili na Kavo na poti za bujenje, nato pa direktno v VOPA pub v Kranjski gori, kjer smo kofeinsko dozo podvojili, v njihove sanitarije odvrgli bombe iz naših bombnikov in se dobili s tečajnikom Rokom Maroltom, ki je bil GoniponyinElvisJacksonzacrknt zmatran. S kompletirali smo se in se odpravili na Vršič. Tam pa smo se pripravili za podvig pred nami – Kranjsko poč (Nad Šitom glava) in Severni raz (Mojstrovka). Kljub temu, da sem originalno notranjec (vajen nizkih temperatur) sem se kljub temu oblekel dolge hlače, saj je bilo kar hladno. A smo po small talku ugotovili, da je konstalacija planetov tistega dne res odlična – ni bilo prevroče, ne preveč mrzlo, ne presončno, ne preoblačno pa še naroda ni bilo preveč. 

Razdelili smo se v dve navezi:

  • Kranjska poč: Tomaž Zalokar (vodja naveze), Jaka Matičič, Rok Marolt 
  • Severni raz: Gregor Šetina (vodja naveze), Ana Markelc, Anže Štupar

Naša naveza se je pognala po preostanku snega a imela to smolo, da sta bili pred nami še dve navezi. Ena je na srečo šla po drugi smeri, tista pred nami pa itak ni poznala dobro smeri, tako da smo jih malce prehiteli, Tomaž jim je svetoval kje naj raje gredo, če hočejo plezati smer. A si tudi njegovih nasvetov niso dobro zapomnili in lezli neke čudne variante, kot mačka hodi okrog vrele kaše. Nasproti nas pa sta lezla dva za katera smo takoj po dialektu ugotovili, da sta Cerkljana ali Idrijca. “Kaaamn”, “Pawlec” “Padhri Warawanje” in podobne besede so ju izdale.

Smer je bila kar lepa in prvi zug je Rok plezal za Tomažem, nato jaz, potem pa sva se zamenjala, da sem za Tomažem plezal jaz in Rok za mano. Prav posebna izkušnja je smer bila tudi zato, ker je po zimi ostalo v njej še kar nekaj šodra, zato smo še posebej pazili, da ga ne bi preveč prožili, a na žalost povsem brez tega ni šlo. Nekje na polovici smo namreč zaradi našponanega štrika sprožili en večji kos kamenja, ki je bil dol pri nama na sidrišču slišati kot, da se je odlomil cel vrh. Takoj sva z Rokom skočila za skale in čakala na najhujše – a kaj večjega kot šoder se ni usulo mimo naju. Verjetno se je tisti meteorit nekje zagozdil.  Po kar nekaj počeh in kaminčkih ter platkah sva z Rokom bila nad smerjo res navdušena. Kljub temu, da bi pod vrhom lahko kar vsaj še dvakrat prijel za skalo v velikosti Rokove glave in mu jo poslal na njegovo snežno belo čelado. Skratka lepa smer, ki nas je vsaj uro prej pripeljala na vrh, kot drugo navezo.

 

Po uspešno zaključeni smeri sva se z Rokom nekako upirala Tomažu, da ne bi bila krščena, a je utemeljil, da je to nujno potrebno za najin osebni razvoj na poti do “statusa” alpinista. Postavil nama je 3 vprašanja, na katera sva petkrat narobe odgovorila, tudi če je bil odgovor pravilen. Kazen za pet nepravilnih odgovorov pa je bila v obeh primerih pet udarcev po gluteus maximusu, kot da že ni dovolj trpel med plezanjem. Če ste gledali film Mela Gibsona – Kristusov pasijon, si verjetno predstavljate kako zlovešče naju je Tomaž našeškal in kakšna reveža sva bila. Po približno pol urnem postanku na vrhu in vsaj še pol urnem čakanju na drugo skupino – ki je potem še vedno ni bilo – smo se odločili za sestop in odšli v Erjavčevo kočo na rehidracijo in replinacijo – saj so stregli odlično joto.

“Vrh je tisto nas žene, ampak plezanje samo je tisto kar šteje” (Conrad Anker)

 

2 comments on “Kamen, Šit in rit…
  1. Anze Stupar on said:

    Zahtevam bolj detajlen opis šeškanja. Predvsem kako se je lesketala Rokova koža, medtem ko je tiho ječal pod Tomazevo grobo roko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja