Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Koroška Rinka na Martinovo soboto (11. 11. 2017)

Posted on

Po vremensko kilavem septembru in oktobru, ki se nam je oddolžil s čudovitimi jesenskimi barvami, je v naše hribe na veliko veselje največjih snegoljubcev v ferajnu prišel sneg, z njim pa Suhijevo vabilo, da se gre na Martinovo soboto nekam gazit. Cilj ni bil važen, postavljeni so bili samo trije pogoji: ne sme biti Zelenica, ne sme biti Vršič, mora pa biti več kot 1000 višincev. Do četrtka je pobudniku uspelo zbrati pet kandidatur, na koncu smo z njim vred ostali štirje: Suhi, Primož, Rok in moja malenkost. Tako smo se v soboto ob 6.30 zbrali v Višnji Gori, kjer smo po začetnem pregovarjanju, kam bi sploh šli, s tremi glasovi za gaženje preglasovali (večnega) zamudnika, ki je navijal za turno smuko nekje v Julijcih. Suhi je predlagal, da gremo v Kamniško-Savinjske Alpe, proti novemu bivaku pod Skuto in nato na eno od Rink.

Ob prihodu v Kamnik in pogledu na KSA ni nihče od sopotnikov v avtu ostal ravnodušen: “Ana, obrn’!”; “Sem vedu, da bi moral it v Julijce!”; “Ja, v Kamniških ga ponavad pade mal manj kot v Julijcih …” Sama sem ob pogledu na vsaj na prvi pogled ne kaj prida pobeljene vrhove razmišljala o tem, da je tista poved iz Suhijevega maila o tem, kako po sveže zapadlem snegu nikoli ne veš, do kod se bo ta prediral, v tem primeru retorične narave – kaj bistveno višje od gležnjev najbrž ne. Ampak kar je bilo, je bilo, obračali pa že ne bomo in tako smo nadaljevali pot proti Kamniški Bistrici, vse do žičnice v Koncu.

Ker je bila snežna odeja vsaj od daleč videti res bolj klavrno, smo se odločili, da v avtu pustimo dereze, nikakor pa ne tudi cepinov. Odločitev se je kmalu izkazala za pravilno: videz je namreč pošteno varal in kmalu na začetku druge tretjine poti do bivaka (Suhijeva merska enota) se je že pokazal prvi sneg ter pregnal začetne kisle nasmeške in občasne zbadljivke na račun Suhijevih ocen o količini snega, sonce pa je poskrbelo, da smo lahko občudovali Tursko goro v vsej njeni veličini.

Suhi je med eno od krajših pavz pripomnil, da imamo priložnost videti tudi majhen del Turskega slapa. Žal mu spodnji sliki ne delata ravno usluge, ampak malo se ga pa le vidi. 🙂

Zadnja tretjina poti čez Žmavčarje do bivaka je bila, kakopak, relativno strma, pobrala mi je kar nekaj energije, zato sem že komaj čakala, da pridemo do tja in se nekoliko okrepčam. Potem ko smo pri bivaku pojedli sendviče in so si nekateri s štrudljem začasno dvignili nivo sladkorja v krvi, smo se podali našemu cilju naproti, tj. Koroški Rinki. Suhi je kot prvi pridno delal gaz, ostali trije smo mu vztrajno sledili, za vzpon do vrha z nami pa se je odločil tudi prijetni Anglež, s katerim smo se srečali že na začetku poti. Vrh smo dosegli par minut čez 12. uro, prav dolgo pa se na njem zaradi mraza in vetra nismo zadrževali, čeprav je kljub zmerni oblačnosti ponujal lepe razglede na ostale zasnežene vrhove. Hitro smo naredili nekaj fotografij in se vrnili nazaj do bivaka, kjer smo pojedli še zadnje sendviče ter kose štrudlja in čokolade. Gaženje je pač terjalo svoj davek … 🙂

 

Sledil je hiter spust v dolino, med katerim se je potrdila napoved, da bo popoldne oblačno in megleno. Po dobrih sedmih urah ture (z vsemi postanki vred) smo se prilično lačni odpeljali do Valterja, kjer smo si privoščili zaslužen likof. Na koncu prve zimsko obarvane ture smo tako prišli do naslednjih zaključkov: za prvič smo bili še kar hitri (seveda obstaja še nekaj rezerve); Miklavž mi mora nujno prinesti nove zimske gojzarje in, na moje veliko veselje, sindrom Stenarskih vratc (beri: strah pred zdrsom na zasneženi strmini) počasi izginja. Motivacije in razlogov za naslednje zimske vzpone torej ne manjka. 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.