V četrtek smo se dogovarjali, da bi šli v hribe. Želja in volja sta bili veliki. Prvo je bila na sporedu Begunjščica, po posvetu z Gregorjem Klančarjem, ki ima veze v Tržiču, so nam Begunjščico odsvetovali, ker ni snega. Hitro smo našli alternativni cilj in že je bil plan Prisank.

Tik pred spanjem, se je oglasil Robi Krštinc – Đomba, ki je se je opravičil, saj mu je odpovedalo koleno. Ah Đomba je kot Chuck Norris in koleno bo slej kot prej odnehalo z bolečino saj dobro ve, da Đombi ne pride do živega.

Naša četica treh je bila še vedno odločena, da gre. Jaz sem imel še posebej interes saj sem izpustil prekrasen Montaž. To pa zato, ker mi je Suhy nagnal strah v kosti in sem raje ostal doma. (čeprav mi je zelo žal).

Zbor smo imeli tokrat pred Motor-oilom, ker smo šli na pot z Alfo in nikoli ne veš kater rezervni del boš rabil. Točno ob 6:02 smo Matej B., David K. in jaz krenili iz Novega mesta. Na poti do Ljubljane smo srečali pet avtomobilov in ob 7:28 smo bili pred Mercatorjem v Kranjski gori, ki je imel prazničen čas obratovanja in se je odprl od 8 uri. Kruh, ki smo ga nujno potrebovali smo nabavili v domači pekarni, ki je prav za vikend nudila nek specialen kruh s pero in ržom. Glede na to, da se zdravo prehranjujem ni bilo druge izbire.

Pot do Vršiča je bila kopna toda polna soli. Na Vršiču smo parkirali poleg edinega avtomobila, ki je seveda nosil novomeško tablico. Hitro smo opravili s stezo do Kraj sten, kjer imam z Đombo še neporavnane račune. Ves čas smo poglede usmerjali v grape in skušali ugotoviti, katero so plezali dan pred nami naše starešine.

Malo pred zavojem, smo opazili lepo zalito, dokaj položno grapo, ki je bila odlična izbira za prvo zimsko plezarijo. Razmere so se kmalu pokazale in grapa je bila lepo zalita. Sneg pa je tudi, kar prijemal. V pol ure smo opravili z prvo grapo. Na vrhu sem mislil, da je to-to in že sem krenil v dolino. No Matej me je hitro obrnil z stavkom kaj misliš, da je to vse. Gremo na Prisank, sedaj pa še blizu okna nismo!

Pot je vodil pa lepi planinski poti. Hitro smo prišli do okna. Ponovno je sledilo obuvanje derez in pred vstopom v našo grapo nam uspe narediti še par selfijev. Sama grapa od daleč ni zgledala grozno. Prvi del pa nam je že postregel skalni skok. Fak to bo moje prvo plezanje z derezami in cepini v skali. Na začetku je bilo še malo snega, nato pa si se moral zarinit pod bolder, tam pa je bilo samo mogoče 30 cm širine in 3 cm debeline ledu in nikakor nisi moral zapičiti oda cepina in obe derezi v tako tanek led. Malo sem obstal in pregledal teren okoli sebe. Nad bolderjem sem par krat zataknil cepin in moj prvi skalni skok je bil za menoj. Nič groznega, mogoče pa je malo pomagalo toolanje na Loki z Đombo? Nad skokom sem počakal, da se mi pridružita David in Matej. Oda sta s skalnim skokom opravila brez težav. Seveda pa se je videla kilometrina v naslednjih metrih. Jaz in David sva grapo lezla po štirih, Matej pa se je sprehajal kot na promenadi. Ne glede na stil smo na koncu vsi srečni in srečno izstopili iz grape. Konec je bil tik nad koncem ferate, ki vodi na Prisank. Na grebenu je pihalo k pri norcih. Mraz se je že poznal in kapa od Davida je dobila ledene cofke.

Počasi smo hodili po grebenu. Ves čas je David kašljal kot star dizel motor, kateremu bo vsak čas popustila »dihtunga«. No na Malem Prisanku, diesel agregat Davida ni zmogel več. Pove, da ravno preboleva pljučnico in da mu pljuča ne dajo več. Kot pravi alpinist je predlagal, da z Matejem kreneva do vrha in da nas on tu počaka. Nihče od nas treh (če me spomin ne vara) ni bil še na vrhu Prisanka pozimi. Jaz kot začetnik sem bil tokrat prvič v tem predelu. Matej kot izkušen alpinist pa je že poizkušal. Tudi David je že obračal zaradi snega tik pod vrhom.

Usedli smo se na grebenu (na mestu, ki je bilo v zavetrju) in se malo okrepčali z čajem. Po razmisleku in končni odločitvi Mateja smo sklenili, da sestopimo. Matejev stavek, mi je ostal v spominu: »Vrh že počaka!« In naš cilj smo prestavili na drug termin.

Ne glede na vse je bilo tako bolje in varneje, da vsi trije sestopimo v dolino. Iskreno napisano pa mi je bilo najpomembneje, da sem splezal skalni skok. In smo šli nazaj, po poti kjer smo pristopili. Za sestop smo se dogovorili, da ne gremo po grapi po kateri smo pristopali in smo raje sestopili po ferati. Med sestopom smo naleteli na dve votlini, za katere smo bili hitro složni, da bi bile primerne za bivak. Tu smo tudi izbrali mesto, da si pripravimo malčko.

Že včeraj sva z Davidom poskrbela, da bomo imeli kaj za pod zob. David je prinesel domače dobrote, piškote in potico. Jaz pa sem vzel domačo salamo, dilco in zdrav kruh. Narezali smo si salamo in zdrav kruh. Med tem nam je še sonček posijal in ni se nam več mudilo. Popili smo čaj, pojedli potico in res odlične domače piškote s čokolado in marmelado.

Nadaljevanje je suhoparna hoja v dolino, z eno izjemo. Pri sestopu od okna do Vršiča je Davidu spodrsnilo in kmalu bi imeli Zadnjica ekspres. Reagiral je v momentu in zaustavil se je s cepinom pol metra nižje. Preostanek poti pa so nam krajšale zanimive debate o katerih tu ne bom pisal.

Dan katerega smo izbrali je bil odličen. Grape v katere smo se odpravili so bile super in Mali Prisank je pač mali in ni velik. Načelnik pravi, da ni prepričan, da si ga lahko pišemo kot pristop. Toda to ni važno, važne so zgodbe in spomini J. In današnji dan mi bo ostal v lepem spominu. Hvala Mateju za odlično vodenje in družbo. Davidu pa, da čim hitreje pozdravi svoja pljuča!

Da gremo na Grossglockner!!

[wdgpo_plusone]