Otok Krk – Polenta, Greben in sončna Portafortuna

Posted on 3. 4. 2016 by AO Novo mesto

Odkar plezam s Tomažem Zalokarjem – Fako, hodiva na Krk v Baško frikat. Vsakokrat smo se spraševali in ogledovali ali obstajajo v kanjonu Baške tudi alpinistične smeri, če ne pa smo si ustvarjali linije, ki bi bile plezljive.

Na enem plezalnem spletnem portalu sem novembra 2015 zasledil članek, da so trije Slovenci, Mijo Kovačevič, Mateja Čas in Grega Volk, splezali novo alpinistično smer Polenta v Baški. Že takrat sem opravil raziskavo in našel kar nekaj smeri, ki potekajo v steni Gabar nad Baško. Vse smeri imajo zelo nizke ocene II do III in so dolžine od 100 do 150 m. Polenta pa je vseeno ponujala vsaj malo izziva, saj je pisalo, da je ocene IV+/II-III. Lansko jesen nam na žalost ni uspelo obiskati Krka, zato sem ves natisnjeni material spravil v avto, saj sem vedel, da bo enkrat prišel prav.

Za vikend smo se na ferajnu zmenili, da se odpravimo v Kramarjevo grapo, ki pa je zaradi pretoplega vremena in posledičnih nevarnosti odpadla. Alternativni načrt je bil od začetka Primorska. No s Fakom sva se v petek ob 18 dogovorila, da odideva na Krk. Prvotno nisva nameravala plezati alpinističnih smeri, ker pa sva imela s seboj ves potrebni material in vodniček sva se odločila, da Portafortuno in Belove stene pustiva na miru in se odpraviva v Polento.

Po vodničku so vsa izhodišča v desnem delu na koncu kanjona Baške. Z avtom sva prišla vse do konca Baške in pristop vsaj iz doline, kjer sva opazovala potek smeri, ni bil videti prida zahteven in dolg. Hodila sva po kozjih stezah levo in desno in po 40 min hoje med poganki fig in trnjem sva prišla do izhodišča Polente. Smer se začne na manjšem belem stebričku, ki je začetek grebena. Kot mlajši pripravnik sem Tomaža prosil, da mi pusti plezati smer v vodstvu, saj sem želel trenirati izdelavo varovanja in sidrišč z metulji in zatiči (klinov ni bilo, ker sva bila brez kladiv). Tomaž je privolil in že sem začel s plezanjem.

Prvi raztežaj se začne s stebrom, ki se hitro zaključi in nato poteka po kratki ploščadi do drugega sklanega skoka. Tu se postavi skala malo bolj pokonci in slabih 10 m plezaš III do grebena. Nato nadaljuješ po grebenu, kjer sem imel že zelo veliko trenja v vrvi. Odločil sem se, da izdelam sidrišče, ker ni bila najboljša ideja, saj je bilo predvideno prvo sidrišče cca. 15 m višje pod prvim previsom. Pa sem treniral izdelavo sidrišč. Pod previsom po vodničku smer poteka desno in nato nadaljuje naravnost navzgor. Midva oz. jaz pa sem se odločil, da poskusim s previsom. V njem je bila izrazita razpoka, ki je nudila dober oprijem. Težava je nastala, ko se je začela skala drobiti in rušiti. Za varovanje ni bilo veliko izbire, na koncu sem našel primerno mesto za zatič in naprej je šlo lažje. Po preplezanem previsu smer ponovno postane položna do naslednjega skalnega skoka. Do tu sem Tomaža varoval, naprej pa sva plezala nenavezana, do vrha. Na vrhnjem grebenu je zelo pihalo, zato sva poiskala zavetrje, da sva lahko pokadila cigareto in se malo okrepčala. Sestop sva izbrala po melišču, ki naju je pripeljalo naravnost pod vstop v smer Greben. Čas naju ni preganjal in odločiva se, da greva. Zaradi ocene in izkušnje iz Polente se zmeniva, da se ne naveževa. Celotna smer poteka po dokaj kompaktni skali v zelo lahkem svetu. Na določenih mestih se sicer postavi bolj pokončno, vendar množica oprimkov in stopov zadeve olajša. Z Grebenom sva opravila vse skupaj v pol ure. Na koncu smeri sva našla malo votlinico, od katere zavetrje sva izkoristila za čik pavzo. Sestopila sva po smeri Sestopni greben, ki naju je pripeljala zelo blizu smeri Steber. Iz daleč je bilo moč opaziti, da je smer navrtana, zato se nisva odločila, da vstopiva.

Po končanem plezanju sva se spustila v kraj Baška, kjer sva pregrete noge in prste ohladila v morju. Sledila je malica v edini odprti piceriji Forza. Pica je teknila. Po malici sva se vrnila v Njivice, kjer sva preostanek dneva prelenarila. Spat sva se odpravila okoli 10 ure zvečer.

V nedeljo sva vstala ob 9 uri. Hitro sva pospravila apartma in se odpeljala do Portafortune. Na parkirišču nasproti starega diska sta bila parkirana dva slovenska vozila, kar je pomenilo, da gneče v steni ne bo. Pristopa od ceste do plezališča je slabe pol ure. Brez debate sva se odpravila v sektor D, ki nudi smeri od 4 do 6. Izbrala sva si del s peticami in vsak sva splezala po pet smeri. Začela sva s Pirun in končala s Kratko sladko. Plezališče Portafortuna je zelo lepo navrtano in urejeno, tudi varovanje je na dokaj ravnih tleh. Edino nikar pozabiti kakega matičarja, saj je na marsikaterem sidrišču rinka. S plezanjem sva prenehala okoli pol druge ure in se odpravila nazaj do avta.

Iz Baške sva krenila drito do Novega mesta. Na meji ni bilo težav in gužve tako, da sva v mesto prispela po slabih dveh urah vožnje, prav na sam konec kolesarske dirke Adrie Mobile.

[wdgpo_plusone]