Alpinisticni odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Prava priložnost

Posted on

Ko sedim danes pred oknom in gledam v deževen dan, tudi obeti so slabi za prihajajoči vikend, mi misli uhajajo nazaj na krasno plezalno avanturo. Ja tudi letos nam zima nagaja, ni vremena, ni snega, ni mraza. In ko so pretekle dni vremenarji napovedali par lepih  trenutkov, sem se brez razmišljanja odloči, priliko je potrebno izkoristiti.

Objavil sem prosto mesto na drugi strani vrvi in javil se je novopečeni član,  Matej Kocbek. Destinacija je bila že načeloma predvidena, precizirala naj bi jo pa na kraju samem, glede na razmere. Torej Jezersko, v Dolgi hrbet, Teranova in po grapi na Skuto. Ob svitu parkirava na Jezerskem, no že tu ni šlo vse po načrtu, kajti zaprli so cesto, ker so naredili tekaško progo, tako da je treba parkirat nad vasjo. Torej podaljšan pristop z 1h. Pač, pot pod noge, kazalo je na lep dan, okoli -4, jasno in vrhovi v soncu. Že doma sva vedela, da je zapadlo nekaj novega snega, katerega naj bi v najini smeri dan prej pregazila dva plezalca, tega dejstva sva se veselila že med potjo, toda želje so se izblinile na čistini pod steno. O njunem gazu ne duha ne sluha, veter je zametel vsako gaz. In tu se je začelo garanje. Vstop v smer je na dotiku rok, toda do vznožja po plazišču ni ni hotelo popustiti, sneg se je prediral do pasu, povrh vsega  se je še mlel pod nogami, tako da bolj si se trudil manj je šlo naprej. Krepko sva se namučila tistih zadnjih 500m. Ves čas sem si mislil, ko bi vsaj potem, ko bova morda vendarle priplavala do vstopa, bo najina smer sploh plezljiva.

Že doma je bilo jasno, da Teranova ni v najboljši formi, zato sva za plezanje uporabila dvojno vrv, za primer, da bo potrebno prisilno spuščanje. Seveda sva se temu primerno tudi opremila z vso možno opremo, od klinov, lednih vijakov, metuljev…. Pod steno se naveževa, srkneva skodelo čaja iz Matejeve čutare in jaz zavihtim cepine v prvi raztežaj. Na sredini prvega raztežaja veselo zakličem soplezalcu » če bo cela smer tako dobra, bo veselje«.  Ja prvi raztežaj je bil odlično zamrznjen in po kakih 15 min. naredim prvo sidrišče. Povarujem Mateja in skupaj se veseliva dobrih razmer, takole bova v 1uri čez. Seveda veselje kmalu mine. V sredini drugega raztežaja zmanjka snega in ledu. Možnosti drugih zvrsti plezanja ni kajti smer poteka po plošči, katera mora biti zmrznjena, če ne ni preplezljivo. Hkrati pa je nameščanje varoval izredno težko zaradi specifike terena. Zakličem Mateju, da ne vem, če bo šlo, saj sem se znašel v nerešljivi situaciji, če odletim, bo to 20 metrski polet. Toda kaj mi preostane, grem, kar bo, pa bo. Lotim se problema zelo počasi, kot po jajcih, najdem ledek debel kak milimeter. Ne smeš zapičit cepina, ne smeš stopit z derezo, ob vsakem dotiku se drobi, stvarca je bila res kaotična, toda ne prvič in zato lepo počasi nežno zatikam cepin in par metrov više zapičim v 3cm ledu, tu se oddahnem. Jasno raztežaja še ni bilo konec, postavit je potrebno varovanja in še en zanimiv detajl okoli ovinka v ledeni navpičnici kjer ti ni ravno vse jasno, potem pa že drugo sidrišče. Aha v smeri so narejena sidrišča z starimi rjavimi majavimi klini, zatorej na tako pomembnem položaju zvlečem vse metulje in jih rinem kamor bi se dalo, da zadevo vsaj malo ojačam, vedel sem, da če Mateju kaj spodleti, ne bo dobro in ko pogledaš slabo sidrišče, ti ni ravno vseeno. Malo potraja, (pol urce) in Mateju tudi uspe. Že od daleč mi vzhičeno javlja občutke, » stari noro, vsaka čast, to je pa šlo za nohte«. Visiva v klinih na napol visečem sidrišču, si premenjava opremo, naprej bo treba, če sva zlezla to, potem naju nič več ne ustavi. Pa ni ravno tako. Potegnem tretji raztežaj, uživancija, edin meče pečejo, pol mi pa še 2m zmanjka do sidrišča. Le zakaj nisem vzel 70m vrvi. Skopljem  polico v ledu in nekako rešim problem. Tretji je pod streho. Sledi 3m široka 100m dolga grapa. Neprehodno? Snega je nametalo čez severno steno, kam drugam, kot v grapo. Pršni, nepredelan. Gazila sva do sredine in obvezen počitek, malo energijskih spodbujeval, naprej bo treba, če ne bova prenočevala tukaj. Zopet gaziva, na mestih tudi obupaš, ko pa ne gre več naprej, si do pasu v pršnem snegu, le kako bi iz te pozicije naredil korak naprej in navzgor. Matej se je potrudil zadnje metre, da mi je prihranil energijo za še en raztežaj in zadnji predviden težji prečni del. Ja jasno pregazila sva in preplezala še tudi zadnjo strašljivo prečnico, ki se kljub pomanjkanju snega ni kaj dosti upirala.

Na ostrem vrhu, kjer je prostora za dva, sva veselo zavriskala, si stisnila roke, zvila vrvi in brez oddiha v dolino. Ob prihodu na vrh, še ni konec zgodbe. Kako z gore po takem snegu, ni markiranih poti, ostane ti le poznavanje terena in izkušnje. Na mestih se je zopet udiralo do pasu, vendar sva se strmo spuščala – kotalila J. Zadel sem pravo grapo in s tem tudi obvezen prehod Žrelo, pa lepo z cepini vzvratno po njem v prepad, točno na vstop najine smeri, bravo mi. Snameva čelade in cepine in še naprej v dolino do avta. Ravno pravi čas, še malo pa bi čelke prav prišle.

Ja seveda sledi analiza. Smer sva plezala 5 ur, celotna tura pa je trajala 10 ur. Seveda sva bila vesela, kot aviona, izkoristila sva krasen dan za točno to, kar sva želela! Splezala sva krasno smer v težkih razmerah. Temu lahko rečem alpinizem, v tem uživamo. Ko uporabiš kondicijo, ki si jo nabiral doma, ko uporabiš moč in vztrajnost, znanje in izkušnje, potem je vse poplačano.

Torej alpinizem z velikim A. Bravo Matej in jaz, ostali pa fovšija, ker si niste ukradli tako lepega dne za eno vsaj približno tako dobro dogodivščino.

Tomaž

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja