Alpinisticni odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Severni raz, Mala Mojstrovka

Posted on

Tistega poznega sredinega popoldneva po zaključku tečaja, sredi pospravljanja opreme, Gregor kot strela z jasnega udari z vprašanjem: “Kaj je zdej, bi šli vi kej plezat? Kaku ste kej s cajtom ta vikend?” Glede na to, da bržkone vsi tečajniki komaj čakamo, da gremo zares plezat nekam v hribe, je bilo to vprašanje napol retorično – seveda smo bili vsi za akcijo. Gregor je imel za nas, začetnike, v mislih nekaj ne preveč težkega, premislek je šel v smeri Male Mojstrovke. Beseda je dala besedo, korespondenca se je preselila na mail in relativno hitro je padel dogovor, da se gre v nedeljo, 4. 6., zgodaj zjutraj na Vršič. Udeležbo smo potrdili štirje tečajniki, Anže, Jaka, Rok in moja malenkost, medtem ko je bil Oskarjev vikend zaradi spleta okoliščin (izpitno obdobje) študijsko obarvan in je tako ostal doma.

Z Jako se dogovoriva, da greva do dogovorjenega mesta pri Kaliji z enim avtom, ker sva pač oba iz istega, škocjanskega konca in nima smisla, da bi se vozila vsak s svojim avtom, pa še bolj ekološko je. 🙂 Pri Kaliji se nama kmalu pridruži Tomaž, ki potarna, da je po downhillu ves polomljen, kot bi imel “tri nesreče v enem dnevu”. Z Jako se nekoliko spogledava, nakar jaz hitro pripomnim, da ne sme tako govoriti, sicer nihče ne bo hotel plezati z njim, no, pa na koncu sploh ni bilo tako hudo. Kakih 15 minut po prvotno dogovorjenem štartu (ki je bil ob 5.00 …) se nam pridružita še Anže in Gregor in skupaj krenemo proti Vršiču. V Kranjski Gori se dobimo še z zadnjim manjkajočim članom odprave, od Goni Pony vzpona prilično utrujenim Rokom in po kavi v Vopi se družno odpravimo na Vršič, kjer parkiramo na vrhu prelaza, vzamemo vso potrebno opremo in pot pod noge.

Ko pridemo do Vratc, nas Gregor razdeli v dve navezi: Jaka in Rok bosta s Tomažem plezala Kranjsko poč, Anže in jaz pa se bova z njim odpravila v Severni raz Male Mojstrovke. Zaželimo si srečno plezanje in se napotimo do svojih izhodišč. Ko prispemo do vstopa v Severni raz, nas tam že pričakata Janez in Primož (ter Andraž, ki je plezal kot prvi in ga nismo več videli), ki sta se ga ravno tako namenila preplezati. Med čakanjem na naš začetek se še zadnjič okrepčamo s sendviči, potem pa gre zares. Gregor pleza kot prvi, z Anžetom se dogovoriva, da bo on drugi, jaz tretja. Anžetov začetek je nadvse obetaven: prvi večji kamen, na katerega se oprime, se odlomi in zgrmi v dolino. Kmalu zatem mi na čelado pade naslednji kamen, na mojo srečo bistveno manjši od prvega. Sama smer vodi mimo lanskega podora, ki pa žal, glede na krušljivost terena, bržkone ne bo zadnji. Z Anžetom tako med plezanjem zelo paziva, da ne proživa kamenja, žal pa se temu ne da vedno izogniti. Kljub vsemu v samem plezanju zelo uživam in celo smer se mi smeje: smer je ravno prav razgibana, plezalke zelo dobro prijemajo, vreme pa tudi ne bi moglo biti boljše – jasno, ne prevroče in ne prehladno. Gregor se malo pred koncem smeri odloči, da bo plezanje še nekoliko podaljšal in tako smo oddelali še kakih dodatnih 50 metrov. Anže na koncu smeri dvakrat povadi zlaganje vrvi, nato pa se po zadnjem delu Hanzove poti odpravimo proti vrhu Male Mojstrovke. Ob pogledu na ojužen sneg pod vrhom me nekoliko zmrazi, a me Gregor pomiri, da ga pot obide. Med vzpenjanjem se enkrat ustavimo in si ogledamo steno Velike Mojstrovke, nato pa še zadnjič zagrizemo v hrib. Na vrhu je Anžetovi in moji zadnji plati prizaneseno – za razliko od Jake in Roka po prvem alpinističnem vzponu nisva deležna krsta z vrvjo, ampak hitre učne ure iz poznavanja okoliških vrhov. 🙂

Foto: Ana Markelc

Foto: Ana Markelc

Med uživanjem v razgledu nas zmoti SMS, v katerem Jaka sporoča, da je prva naveza že v Erjavčevi koči. “OK. Mi smo zdej na vrhu Male Mojstrovke,” govorim in istočasno tipkam.

“Napiš, da pridemo dol čez eno uro,” reče Gregor.

“OK. Mi smo zdej na vrhu Male Mojstrovke. Pridemo čez eno uro.”

Gregor me spet prekine: “Ne. Napiš samo, da pridemo čez eno uro. Če boš napisala, da smo še na vrhu Male Mojstrovke, bojo uni tam dol čist zafrustrirani.”

“Ok. Pridemo čez eno uro.” In se odpravimo.

 

Ko se nekoliko spustimo po grapi, naju Gregor vpraša, ali sva že kdaj sestopala po melišču. Nisva, jaz med drugim zato, ker mi ni čisto vseeno za moje gojzarje in sem vedno raje šla po poti. “No, sej te bo že srečala pamet,” reče vodja naveze in predstavi tri možnosti sestopa iz grape navzdol po melišču: najbolj samomorilsko, srednje samomorilsko in najmanj samomorilsko. Ker z Anžetom nekako nočeva, da bi bil najin prvi alpinistični vzpon hkrati tudi zadnji, se – logično – odločiva za najmanj samomorilsko varianto, prekaljeni alpinist pa ubere najbolj samomorilsko. Med spustom po melišču v svojih nizkih pohodnih čevljih pridno nabiram kamenčke, nekoč lepi sivi čevlji postanejo beli od prahu, ampak jaz uživam – edini, ki več kot očitno uživa še bolj kot jaz, je kolega soplezalec, ki si sestop še nekoliko podaljša (beri: zgreši smer in zaide v ruševje).

Ob ca. 15.00, še prej kot v obljubljeni eni uri, smo na Vršiču. Ob uspešnem zaključku si podamo roke in se odpravimo do prve naveze v Erjavčevi, kjer si delimo prve vtise. Sklep? Zelo luštna plezarija, vredna ponovitve. 🙂

 

Foto: Anže Štupar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja