Prejšnji vikend sva se z Robijem dogovarjala, da tokrat splezava kaj daljšega, malo zahtevnejšega, kako petsto metersko V. Na pot sva se odpravila v nedeljo ob 4. uri in vse do Gorenjske kolebala med parimi predlogi. Na koncu se le odločiva za Šite in smer Belač-Zupan (V/V, A0, 500m) Vremenska napoved kot je že v navadi zadnje vikende ni bila ravno najboljša ampak kar bo pa bo, si rečeva in tako ob 6h parkirava v Planici in se odpraviva proti Tamarju. Pristop do pod stene Šit je bil prav prijeten, naredil se je krasen dan, nebo je bilo oprano, okoli naju pa niti ene žive duše. Ko že misliva, da bova imela celo steno zase, pa se kar od nekje prikaže še ena naveza (AO Rašica in Nova Gorica) in od vseh smeri se namenita ravno v najino. Na koncu se sporazumemo, da ju spustiva naprej, saj sta smer že plezala, sta bolj izkušena in bila sta mnenja, da bosta hitrejša. Tako ju prvi cug počakava in šele ob 9h vstopiva v smer. Po Miheliču prvi cug III vendar v resnici dobra V saj sta raztežaja v vodničku zamenjana, precej preseneti in dobro zagreje in kar malo sem se moral pomatrati. Celoten spodnji del smeri kar konstantno “špona” tudi v zahtevni prečki z možnostjo tehničarjenja v najtežjem delu smeri. Vendar se tehnike tako Robi, kot jaz ne posluživa. Naveza pred nama tudi lepo napreduje in se ne oviramo, čeprav vsak raztežaj maksimalno izkoristi štrik in si sama nabijeta kar nekaj štantov. Midva raje narediva krajši raztežaj, ponucava že napravljena sidrišča in ne izgubljava časa z nabijanjem. Ker naju časovnica kar malo priganja plezava precej hitro, tudi manevri na štantih mi že pridejo v rutino in občutek imava, da precej hitro napredujeva. Vendar v resnici prečeke niso bile kaj prida produktivne z višinci. Kmalu ugotoviva, da bo smer po štriku precej daljša od 500m, dan pa se je že prevešal v popoldne. Nekje na sredini, ko je k sreči najtežje že mimo, pa verjetno najslabše, kar se ti lahko v steni zgodi – prve dežne kaplje. Nebo se zapre, dvakrat zagrmi in kar na enkrat se pošteno ulije. V petih minutah po steni že tečejo pravi pravcati slapovi. Ne zganjava neke panike, Robi rutinirano pleza naprej, jaz mu poskušan po svojih močeh kar najhitreje slediti. Smer pa spet postaja težja. K sreči zaradi naveze pred nama nimava težav z navigacijo, sta pa postala malo počasnejša, zato ne napredujeva tako hitro kot bi si zaradi danih razmer želela in čakanje na štantih v že kar močnem nalivu in vetru ni bilo preveč prijetno. Jaz vesel, da sem tudi tokrat s sabo tovoril vetrovko in flis, Robi pa ponuca kar folijo iz prve pomoči in si izdela improvizirani “alu pončo”. Vsakič, ko priplezava na štant Pavle (AO Nova Gorica) pravi “še en cug pa smo ven”. No v resnici se jih je nabralo še kar nekaj in okoli 7h po 10 urah plezanja skupaj izstopimo iz smeri. Dež se unese, tako da vsaj dolg sestop opravimo v suhem in okoli 23h po petnajstih urah zaključiva precej naporno a nepozabno avanturo.

 [wdgpo_plusone]