Alpinisticni odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Skriti vrh

Posted on

Alpinisti že po naravi iščemo nekaj drugačnega, nekaj novega, neosvojenega, poti kjer navadni ljudje ne hodijo, neobljudena področja. In taka je bila tudi tokratna naša zgodba.

Vremenska napoved je bila odlična, zatorej bi bil greh ne it v gore. Poklical sem Grica, ki je že imel eno svojih norih idej, kje da še ni bil, na kateri dvatisočak še ni splezal pozimi. Prav sem si rekel, pa dajmo, pojdimo novim avanturam naproti. Družbo nam je popestril Muša, ki je zapregel svojega citrosa in nas tri pripeljal na Ljubelj. Ob 8h smo že pili čaj na Zelenici. Na kuclju nad kočo, od koder se že vidi smer naše pustolovščine Gric razloži kam nas misli vlečt. Pokaže proti Stolu in še naprej, kjer se komaj v obrisih kaže njegov cilj dva tisoč meterski gorski greben, na katerega ni poti, le brezpotje. Pa potožim, a si nisi zadal prevelik preoddaljen cilj? Na kar kratko pove« sedaj imaš še čas nazaj v kočo na svoj čajček« Kar bo, pač bo in odkorakamo naprej pod pobočjem Vrtače proti Stolu. Srečujejo nas urni plezalci, ki se podajajo na obližnjo Vrtačo, seveda po gorniški navadi vsak vpraša » kam pa vi« ko izvedo za naše namere le nemo odvijejo svojo pot, mi pa po lepi prečni poti naprej. In kaj drugega bi si mislili, ste pa face. Vreme je bilo res prekrasno, če bi bilo lepše, bi bilo že kičasto. Nebo brez oblačka, temperatura okoli +2. Seveda snega za enkrat le za vzorec. Vendar ko pridemo do sedla, kjer se poti razcepijo, ena na Stol, druga po južnem grebenu na Vrtačo, postane zanimivo. Pred nami zazija ogromna globel in nihče se letos še ni spustil vanjo. Tudi snega je od tu dalje bilo kar nekaj, strmina precejšnja in prečenje bo zahtevno. Nadenemo si dereze in cepine v roke. Tudi pihati je začelo, k pr norcih, kot pravi Muša. Oblečemo vse kar imamo s sabo, meni pa presneto žal, ker nisem oblekel dolge gate. Spuščamo se previdno v globel, sneg je tako pomrznjen, da se dereze sploh ne ugrezajo, temveč hodimo le po špičkah. Niti pomisliti ni, da bi kdo zdrsnil, kajti peljal bi se kar na Bled. Srečno priplezamo v našo dolino pod Stolom. Spodaj še zadnje priprave na vzpon, kajti pred nami je bil neznan teren, začel se je vzpon na grebensko verigo vrhov, ki peljejo po sami meji SLO in Avstrijo. Greben se izkaže za zanimiv in zahteven, mestoma zasnežen, pa skalnat, pa rušnat, pa razpoke, nikoli ne veš, kdaj boš kam čofnil. Najbolj strma je bila severna stena na Avstrijski strani. Hodili/ plezali smo tik po robu ,nad prepadom. Gric in Muša, sta ubrala desno varianto po flankah, jaz sem se pa zapodil direktno v greben, ker sem smatral, da je hitrejša in elegantnejša. Še sedaj ne vem, kdo je kaj profitiral, res da sem bil hitrejši, toda izkazalo se je, da je v vrhnjem delu zmanjkalo skale, po kateri sem plezal v gojzerjih in kar naenkrat sem se znašel v trdem pomrznjenem snegu in nisem mogel ne naprej ne nazaj. Bil sem že toliko visoko, da si napake več nisem smel privoščiti, prostora za obut dereze pa nikjer. Rešil sem se po zaslugi izkušenj in kmalu prikolovratil na prvi vrh grebena. Seveda precej pred kolegoma,z novo adrenalinsko izkušnjo. Toda nadaljevanja, tudi ne bom zlepa pozabil. Kot pravimo, pri plezariji ni dolgčas, kajti vedno je kaka nova situacija. Greben v tem delu ni bil več tako strm, je bil zato pa ozek, pa povrh vsega še poraščen z borovci, prek katerih je bil sneg, na vsako stran pa prepad. Borovci se majejo, sneg se sipa, ti pa na vršičkih ko ptica na veji. Negotovosti tovrstnega značaj je bilo konec po kakih 50m in že so se začele nove dogodivščine, zasneženi naloženi balvani na grebenskem hrbtu seveda. Z veliko mero previdnosti končno priplezam na špičast vrh. Kot po navadi imajo Avstrici na vrhu povsod križe in tako tudi tokrat. To je pa bil en križev pot. Na tablici križa pa piše, da smo na Edelvain spitze, slaba dva jurja visoko. Počakam, da priplezata še tovariša in veselo naredimo par fotografij v prečudovitem vremenu iz termoske se prileže požirek čaja, nakar Gric » to ni moj želeni vrh. Kuga???Pa pokaže naprej po grebenu še dvakrat toliko daleč in še bol ostrem grebenu, spustih in vzponih same ošiljene špice poprhane z sipkim snegom, tam gori je pravi vrh. Zastane nam dih. A s ti normalen? A je sploh možno naprej? Je, Je, šel sem poleti tu prek. Seveda takoj sledi posvet in matematika, ki pokaže, da to danes ne bo šlo, ker bi na njegov vrh prišli ob koncu dneva in za vrnitev, prek vseh teh ….. ponoči ne bo možno. In odločitev pade na povratek, Gric se sprijazni z situacijo in komentira, da bo poskusil več sreče prihodnjič, ko bo več snega. Tako se naša karavana počasi odkobili po grebenu navzdol, pa prek velike vrtačaste globeli nazaj na sedlo, od koder smo naš greben pred nekaj urami opazovali. Povratek nam je šel presenetljivo hitro od nog. Z grebena se ozrem nazaj in vidim moja dva še spodaj v dolini, kaj pa sedaj? Nič pa še na en vrh skočim, ko sem lih naspidiran po enem energijskem gelu in šmrc še na Vrtačo po klasiki. Čez čas prideta še mojadva in Gric takoj »

a je Ypsilon narjen? Je kolikor sem lahko videl z vrha. In že cepine v roke, pa po grapi navzdol. Hja, dragi moji, tudi tokrat ne gre vse po planu. Gric se prvi spusti v grapo in ko midva začneva zvrha se že dere, » ne bo šlo, gremo nazaj ven. Tristo kosmatih, kako ne bo šlo in se spustiva z Mušom do njega. Res sredi grape je velik skok, tudi tu se čuti pomanjkanje snega, ni zalita. Prvi skok še je nekako drugi pa nepreplezljiv. Mi pa brez vrvi in z po samo enim cepinom, kajti že zjutraj smo jih pustili v avtu, češ saj itak ni snega. Štala. Jaz ne grem nazaj, jaz bom probal, jima povem. In se začnem spuščati prek skale. Muša se je že držal za glavo češ, da mu škrtanje cepina in derez para živce in da gre nazaj gor, Gric se je pa tudi razpizdu, da ne bo gledal, kako se bom ubil in oddirja za njim. Ostanem sam. Odločen, da se spustim, nadaljujem po kaotičnem terenu, gladki skali brez oprimkov, niti ene razpokice ni, da bi cepin zakajlal, sneg pa prhek, da ga odnese dotik cepina. Pod mano previs in pa grapa v celi svoji strmini, sploh nisem hotel gledat dol. Ne bom razlagal, kaj vse sem počel naslednjih nekaj minut, toda šlo je za nohte in vendar uspelo mi je. Ob sestopu po strmini proti koči sem bil zopet poln adrenalina, začuda vesel in edino kar mi je tedaj hodilo po glavi je bila tista » saj sem nor, saj sem nor, mislim da od Smolarja in to sem glasno pel vse do koče na Zelenici. Čez kar nekaj časa prideta v bajto Gric in Muša in prvi stavek je bil: Fako ti si res nor.

Domov smo se vrnili nadvse veseli in polni čudovitih vtisov. Tura je bila dolga cca 9h, vreme je bilo božansko. lahko je žal vsakemu, ki ni šel ta vikend v gore, vprašanje če se bo tako lepo vreme v takem letnem času še kdaj zgodilo.

Če si alpinist si pa itak malo nor. J

Tomaž

One comments on “Skriti vrh
  1. brigita on said:

    Čudovita gorska avantura, seveda za izkušene gamse in krasen potopis.
    Se vidi, da ste pravi gorniki z dušo in srcem Vsem skupaj želim še veliko
    takšnih vzponov. Srečno fantje 🙂 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja