»Ne bo ustavil! Noben ne ustavi. Piz%# jim ma… Tam na tistih paletah bova spala danes, že kar vidim«

reče vdan v usodo in pokaže na kup zloženih palet ob bližnji hiši.

»Kdo se pa vozi tle čez ob taki uri?!«

»Nehaj s tem pesimizmom!« mu odvrnem »Tale je naš, boš videl da bo ustavil«

Avto pridrvi in brezbrižno odpelje mimo…

Oba v en glas: »Peder žabarski!«

Tako nekako se je za naju z Robijem začel letošnji spominski tabor na Okrešlju, ko nama je, uro pred odhodom, prevoz splaval po vodi. Pa sem predlagal da greva na štop. 5 ur in 4 prestope kasneje stojiva v Stahovici pozabljena od boga in upava, da gre še kdo v Logarsko dolino ob polnoči. Scena iz uvoda se je večkrat ponovila. Po daljšem čakanju se je končno pripeljal štoparjem naklonjen šofer in nama ustavil. Sicer ni šel v Logarsko, ampak samo do Luč, kjer pa sva že skoraj vohala joto na Okrešlju. A vendar sva bila še zelo daleč. Dobrih 20km dolgega pohoda naju je rešil lokalni veseljak, ki naju je bil pripravljen, če bova seveda vmes dala za rundo, peljati vse do konca ceste v Logarski dolini. Ustavili smo se v Igli, nadaljevanje pa lepo povzame odlomek iz znane pesmi Iztoka Mlakarja:

Če dolgo pada dež, prilezejo iz zemlje gliste,ne moreš stopit, ne da bi s kašne naredu polpet.

Tako prilezejo u betulo pijandure iste,

vsak večer, in kjer je eden jih je narmanj še pet.

Ma ne morš falit, ne morš jim utečt,

eden po eden pride tko klapa vsa,an z usakim je treba kej popit in kašno reč,

čez en cajt skontam da sem spil že ohoholala…

To sva skontala tudi midva, ko smo se dve uri kasneje bolj po levi kot po desni peljali proti zatrepu Logarske doline. Upam da je najin šofer srečno prišel v dolino. Na Okrešelj sva se, kar nakoktano utrujena, privlekla ob štirih zjutraj. Zbudila sva se ravno ko se je ekipa 1 – Primči, Fako, Gric in Šinki odpravljala na plezarijo. Ker nama, zaradi napornega »štopanja« ni bilo do nekih plezalnih presežkov, sva opustila prvotno načrtovano spominsko Bregarjevo v Štajerski rinki in se posvetila uničevanju kulinaričnih dobrot iz nahrbtnika ter iskanju bolj primerne smeri za sobotno plezarijo. Po daljšem brskanju po vodničku le najdem en kao lep raz v Turski gori in vsa vesela se odpraviva. Ker sva carja, v neko trojko z dvemi mesti štirice pa res ne bova jemala štrikov in ostale krame. Izkazalo se je, da je greben popolnoma podrt, da v smeri ni 2m kompaktne skale in da bi (vsaj meni) v tisti sfaljeni štirici še kako prav prišlo kako varovanje. Kasneje sem v vodničku prebral, da je smer Peščeni raz v Turski gori zelo priporočljiv zimski vzpon. Fino…

Po malici na vrhu Turske in sestopu čez žleb sva na Okrešlju naletela na Grica, ki je povedal, da se je zjutraj počutil izredno paraolimpijsko in se je namesto plezanja raje šel pohodništvo, ter osvojil Mrzlo goro. Ostala ekipa se je združila in zarinila v Celjsko smer v Mali rinki. Po celodnevni odisejadi so smer tudi uspešno preplezali. Pozno popoldne se nam je pridružil še Igor in tako smo zvečer čakali le še ekipo 2, ki so jo sestavljali Suhi, Jajo in Matej. Mnenja, da je pristop na Okrešelj iz Logarske za frikovske šalabajzerje, so iz Kamniške bistrice prehodili pol Kamniško Savinjskih alp,  prelezli vse omembe vredne grebene ter smeri in tako, kot hribovci vredni tega naziva, v poznih večernih urah priropotali na Okrešelj. Sledilo je opisovanje dnevnih dogodivščin ter vsesplošna pijanka. Sredi veseljačenja so se nam pridružili še Suhijev in Robijev brat, ter en model, za katerega nisem najbolj prepričan, da je Nejčev sodelavec.

V nedeljo se je spanje spet malo zavleklo. Ekipa 1 očitno ni čutila posebnega navdušenja do tega, da bi še en dan preživeli v skalah in so po zajtrku sestopili v dolino. Ekipa 2 je ugotovila, da so v Kamniških še dve smeri in en vrh, ki jih dan poprej niso osvojili, zato so se že zjutraj odpravili novim dogodivščinam naproti. Tako smo na Okrešlju ostali samo jaz, Robi in Igor. Slednji je nakazal željo po pohodništvu in odšel proti Mrzli gori, midva z Robijem pa sva krenila proti Mali rinki. Zastavila sva si preplezati Vzhodno smer, kar nama je tudi uspelo. Ker se nama spet ni dalo nositi opreme, sva se odločila za način light&fast in tako po eni uri stala na vrhu Male rinke. Vmes sva prehitela žensko kamniško navezo, katero sva počakala na vrhu in skupaj smo v zanimivem žlobudranju sestopili na Okrešelj. Po turi paše pivo, dva pa še bolj so rekle punce in ker ne moremo dolenjci, pred nekimi kamniškimi frajlami izpasti pussyi, so padle kar tri runde. Tako smo se že lepo nadihani zlili v dolino in v Kamniku pri Walterju, ki še kar brani Sarajevo, s čevapčiči zaključili letošnji tabor.

Letošnji Okrešelj je bil kratek in sladek. Ni se pretirano veliko splezalo, še tisto kar se je, ni bilo neke hude težavnosti. Smo pa uživali v hribih, kar nekaj popili in se skupaj poveselili. In to je bistvo ferajna.

Ne morem pa mimo edinega razočaranja letošnjega Okrešlja in sicer tečajnikov in mlajših pripravnikov, ki bi na taboru morali opravljati letni del izpita. Prikazal se ni namreč nihče. Žalostno. Tovrstno početje se v prihodnosti ne bo več toleriralo. O ukrepih pa naslednjič…

Lp,Načelnik