Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Triglavska magistrala

Posted on

Že nekaj časa sem imel željo po slovenski haute route. V bistvu, odkar sem se spoznal s turnim smučanjem, sem vsako leto nekako planiral našo magistralko, pa je vedno nekaj prišlo vmes. Ali ni bilo dovolj snega ali pa je bilo slabo vreme. Vedno sem našel nek izgovor. Tudi letos je kazalo v to smer. Načrtoval sem jo za ta vikend (7 in 8 April), ampak ker je bila v planu Slovenska smer s Triglavom, sem se raje odločil za to, saj tega vzpona še nimam pokljukanega in se mi je zdela odlična priložnost.

Nato pa izvem, da plezanje Stene, zaradi slabih razmerodpade in kaj hitro se začne pogovor o magistrali. Dva dni bi imeli časa. Vikend. Vreme bo lepo. Vedno sem imel v mislih tridnevno potepanje za ta podvig. Ampak bo že šlo, letos imam že ogromno smučarskih dni in kondicija ne bi smela biti problem. Gregor je za, Primož še sporoči, Žiga še ne ve, ker ima neko kolesarsko dirko. V petek Primož sporoči da ne gre, ker mu ne znese s časom, Žiga se vendarle odloči, da je zraven. In že je sobotno jutro, ko se vozimo proti gorenjski. Matr je daleč! Dve uri nam vzame, da pridemo do spodnje nihalke za Vogel. Pa še gužva je in turaši so v večini. Nekaj jih je za Vogel, večina pa za Rodico. Verjetno je bila tam večja gneča, kot na smučišču. Kar nekaj časa potrebujemo, da pridemo na vrsto za nihalko. Naredil pa se je čudovit dan. Spodaj sicer še nekaj megle, zgoraj pa brez oblačka. Vidim, da bo vroče, sonce je močno. Uporabim kremo. Ostala dva ne. Na koncu je bil rezultat očiten.

Nekje ob devetih startamo na pot. Spustimo se proti planini Zadnji vogel. Tu nadanemo kože na smuči in že se lovimo kam moramo iti, saj je prvi del poti orientacijsko najbolj zahteven in v zimskih razmerah tukaj še nisem bil. Kmalu nam postane vroče in Žiga med slačenjem izgubi svojo zalogo vode, katero bi v nadaljevanju še kako potreboval. No nekako nam uspe najti pravo pot in kmalu dohitimo skupino deklet, ki gredo proti Voglu. Skoraj bi odšli z njimi pa Gregor zadnji čas zagleda špure za Komno in jo mahnemo v drugo smer. Hodimo in smučamo proti Komni. Pokrajina tukaj je res čudovita. Malo gor, malo dol, pogled na ostale bližnje in daljne vrhove, na Triglav, spodaj pa Bohinjsko jezero. Sonce je vedno bolj močno in tudi nam je vedno bolj vroče, koče pa kar ni. Smo se že začeli spraševat, če je niso prestavili. Po dolgem času jo le uzremo in dobim tako energijo, da skoraj pritečem do nje. Malo pomalicamo in se spoznamo še z eno skupino iz PK Škofja Loka, ki je na isti poti kot mi. Hitro se ujamemo in se zmenimo za prevoz po zaključeni turi iz Krme nazaj v Bohinj. Hvala vam za to. Po počitku zagrizemo naprej. Ne vemo kje točno gre pot, pa najdemo neko špuro in gremo po njej. Nekako se nam zdi, da ne gre čisto v pravo smer in zavijemo bolj desno. Izkazalo se je, da res ni bila prava in so jo škofjeločani mahnili proti Bogatinu in si malo podaljšali sprehajanje. Kmalu uzremo nove oznake magistrale in se vzpenjamo in spuščamo proti dolini sedmerih jezer. Vroče je. Malo smo že utrujeni. Hitrost nam je tudi že malo padla, tako da načrtno malo pospešim ritem. Pričnemo se vzpenjati proti sedmerim jezerom, ko Gregorja zajame lakota. Seveda se ustavimo in naredimo pavzo za malico, ter nato nadaljujemo proti koči ob Dvojnem jezeru. Ker je bila pavza 15 min nazaj, si ob koči kjer teče voda, samo napolnimo vodne zaloge in gremo dalje. Pot po dolini mi vedno hitro mine. Tudi tokrat ni nič drugače. Vedno bližje smo cilju dneva – Prehodavcem. Mimo jezera Ledvička gremo proti začetku Hribaric. Kmalu smo pri koči na Prehodavcih. Je pa gneča. Sem že pomislil, da bom moral spati na tleh. No nekako se vseeno najde nekaj prostih postelj. Škofjeločani so že tukaj in že večerjajo, a tudi mi veliko ne zaostajamo in hitro začnemo topiti sneg in kuhati juho. Malo se podružimo, počakamo sončni zahod nato pa gremo spat.

Zjutraj z Žigo kaj hitro vstaneva. Okrog 5 je bila ura. Zbudim še Gregorja in mu rečem da počasi gremo. Z Žigo pozajtrkujeva, malo pohodiva naokrog, gledava sončni vzhod, Gregorja pa še kar ni iz bivaka. Sončni vzhod je že davno mimo. Kmalu se začnejo tudi ostali prebujati. Grem zbuditi Gregorja in čez nekaj časa le pride iz bivaka. Tudi on nekaj malega pozajtrkuje, z silvertejpom oskrbi žulje na nogi in odpravimo se proti Hribaricam. Sneg je precej trd, skoraj leden in kože mi ne držijo dobro. Kmalu nadanem srenače, saj mi precej zdrsuje, z njihovo pomočjo pa jo poženem kar naravnost navzgor brez cikcak špure. Žiga je že daleč pred mano. Že grize proti Kanjavcu, hitro grem za njim. Pobočje je trdo in ledeno, tako da so srenači nujni, no Žiga je brez njih prišel povsem do vrha. Čuti se nekaj vetra, za razliko od prejšnjega dne. Na vrhu imam Triglav na dosegu roke, vendar se ne zadržim prav dolgo gor saj je veter kar mrzel in močan. Spustim se malo pod vrh, nisem čisto prepričan, če ne celo na opast in pospravim kože s smuči v nahrbtnik, zategnem pancarje in previdno naredim zavoj, dva, ko zagledam Gregorja. Sem že pomislil, da bo počakal spodaj. Pravim mu, da ga počakava na sedlu Hribaric saj tukaj močno piha. Sprašuje, če ne gremo še na drugi vrh. Odvrnem, da jaz tokrat ne in odsmučam proti sedlu nad Velsko dolino. S smučmi nekako odimproviziram vetrno zaščito. Prav veliko mi ne pomaga. Kmalu prismuča dol tudi Gregor in si privošči zajtrk. Tudi midva z Žigom nekaj pojeva nato pa odsmučamo proti Velemu polju. Čista uživancija. Enkratno smučanje v dolino. Med smučanjem tako uživamo, da se z Gregorjem enkrat skoraj zaletiva drug v drugega, kljub temu, da je bila cela dolina samo za nas tri. Na žalost je tudi spusta enkrat konec in v Velski dolini še zadnjič malo popijemo, saj nam je tukaj zmanjkalo tekočine. Pogledamo proti Konjskemu sedlu in počasi zagrizemo v klanec. Nekaj časa grem na smučeh, ko pa se pot dobro postavi pokonci pa si mislim, da bo šlo hitreje peš. Nadanem si dereze in cepin, no po tem niti ni bilo neke potrebe, ampak, če jih že nosim s sabo… Kmalu ugotovim, da to ne bo prav nič hitreje, saj se mi sneg ugreza do pasu in teh nekaj višinskih metrov me dodobra utrudi. Žiga je poizkusil na smučeh in potegnil hudo strmo špuro v klanec, tako da mu tudi Škofjeločani, ki so nas dohiteli ne sledijo več in si delajo svojo pot. Na vrhu sedla počakava Gregorja, ki se mu je po mojih stopinjah še enkrat udiralo. Malo je videti utrujen in neke prebliske ima, da naj greva z Žigom sama do Kredarice, češ da bo on prepočasen in da bi se ga predolgo čakalo pa da nam lahko zato prevoz uide. Nočem nekaj veliko slišati o tem in samo rečem, da pejmo rajši naprej in da je ostala samo še kalvarija. Počasi zagrizemo vanjo. Veter piha v močnih sunkih. Predhodniki so nam pustili strmo spuro. Meni je to prav. Bolj je gor, bulj je kul. Žiga stopi s hitrimi koraki, da ga komaj dohajam. Kmalu padem v ritem in hodim proti Kredarici. Žejen pa tako… Sonce je visoko nad nami in tudi strmina doda svoje. Tekočine nam je zmanjkalo, tako da pomalem ližem sneg. Mrzel je in če si ga dam preveč v usta me zazebe v zobe in šele po nekaj sto metrih ugotovim, kolikšna je prava kepica. Špura je mehka in zdrsuje ob vsakem koraku. Enkrat zdrsne desna noga, enkrat leva, pa še sunki vetra so močni, tako da grem včasih kar malo v počep, da obstanem na smučeh. Prisopiham čez en kucelj čisto levo v kalvariji. Skoraj pri Planiki in zagledam kočo na Kredarici. Tukaj pa dobim tako energijo in moč, še žeja me mine, da skoraj odtečem proti vrhu. No v bistvu imam pred očmi Coca Colo pri koči. Z Žigo prehitevava druge vzpenjalce in prisopihava do koče, pozdraviva ostale in hitro po kokakolo. No kole niso imeli, tako da sem se moral zadovoljiti z radlerjem. Tudi to je bilo dobro.

Razkomotimo se na terasi pri koči na sončku. Malo debatiramo in kmalu prispe še Gregor. Nikamor se nam ne mudi. Uživamo v pogledu na širno Slovenijo. Razgledi, kljub slabši vidljivost, sežejo precej daleč. Na dosegu so nam tako Karavanke, kot Kamniško – Savinjske Alpe, tam nekje daleč v ozadju celo Gorjanci. Ura je že dobro popoldan, zato se odpravimo v dolino. Zategnemo pancarje, pospravimo kože in že drvimo proti dolini. Kalvarija se odlično vozi. Enkratni zavoji. Sneg še ni moker in je pravi užitek voziti po njem. Zavoji se delajo kar sami od sebe. Čisti užitek. Sem in tja sprožimo kakšen manjši plaz, na srečo nič hujšega. Pri Prgarici se malo počakamo, da smo spet vsi skupaj, nato pa oddrsimo proti pobočjem draških vrhov. Tukaj je sneg že precej omočen in smučanje postane borba. Prebijemo se čez nekaj plazišč, nato pa nas čaka še tekaška klasika čez Krmo. V vsej vročini je poganjanje nekaj časa v klasični in nekaj časa v drsni tehniki precej naporno. Ampak vseeno se bližamo cilju in z lahkoto najdemo tiste zadnje moči, da prispemo do Radovne. Malo v šali nekdo pripomne: Sedaj pa še v drugo stran! Na srečo imajo škofjeločani organiziran prevoz in Neža hočeš nočeš tudi nas sprejme v kombi za Bohinj. Kmalu smo spet na začetku naše poti. Pod nihalko. Tokrat že z lepimi vtisi iz poti. Neža hvala za prevoz!

Moram priznati, da sem pričakoval, da bo naša pot lepa in naporna. Ampak se je izkazala za čudovito in ravno toliko naporno, da si jo zapomniš in nekaj odneseš od nje. Z veseljem, se spominjam čudovite pokrajine od Vogla do Komne in iskanje pravih poti, prelepe doline sedmerih jezer, kjer pot prehitro mine, čudovitega jutra na Kanjavcu s Triglavom pred sabo, odlične smuke v Velsko dolino, borbe s kalvarijo, zaključne smuke v Krmo in piljenje tekaške tehnike na turnih smučeh po dolini Krme. 

Z gotovostjo lahko rečem, da se bom še vrnil, v mislih imam že nekaj dodatkov, že tako prekrasni turi. Vsekakor pa je to pot, ki jo mora vsak turni smučar, ki uživa v gorah, enkrat opraviti.

Video:

 

One comments on “Triglavska magistrala

Dodaj odgovor za Gregor Šetina Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.