Letos nam je zima malo ponagajala, januarja in februarja ni in ni hotelo bit dosti mraza, tako, da smo letošnjo ledno plezarijo skoraj že odpisali. Toda za čudo je presenetljivo v zadnjih dneh februarja in v začetku marca priletel polarni mraz, da je cel teden držalo -20. Takoj je na zadnjem ferajnu padla odločitev, da je to treba izkoristit, saj vemo, da v marcu mraz ne bo dolgo zdržal. Pozanimali smo se kje so slapovi zamrznjeni in akcija. Seveda posledično bo ta vikend cela Slovenija v slapovih, torej gremo mi prej, da se izognemo gužvi. Dogovor je padel, gremo v četrtek zvečer, ali najkasneje v petek zjutraj.  Sprva je kazalo na 8 udeležencev, končno stanje 6 najbolj zagretih. Jaz kot idejni vodja, pa Jajo, Gric, Vito, Srečko in Žiga. Ravno prav za tri naveze. Odločili smo se za v Tamar, saj je glede na informacije tam še največ narejenih slapov. Torej najkasneje v petek moramo biti prvi v Tamarju in tako smo že ob petih zjutraj odrinili iz Nm. In res ni bilo nobene gneče, cel dan je bilo v slapovih poleg nas le še par navez, tako da smo se zlahka razporedili kamor je kdo želel.  Z Matevžem sva se zapodila v Centralca, kjer sta se že mučila dva mladca, na srečo sta kmalu ugotovila, da baje nista uplezana in sta absajlala izpod najstrmejšega dela. Tako nama je ostala prosta pot. Suvereno splezava najin glavni ciljni Centralni slap in nato prek vrha sestopava v dolino po klasičnem plazišču. Na srečo sem se nekaj obotavljal in čakal Jajota, ki je štrikal z zlaganjem mokre vrvi, na kar iz Slemena pridrvi plaz, le dva koraka stran mimo mene, zapihalo zagrmelo in zakadilo se je ko tristo h…. vse se je zgodilo tako hitro, da nisem imel časa niti odskočit, za mano  je Jajo že kričal, al si cel al kaj? Ko sem prišel k sebi in ko je nehalo bobnet sem seveda vesel, toda prestrašen javil, da je na srečo šlo za las mimo mene. Ja plazilo se je tudi iz okoliških vrhov,  tako smo imeli priliko z straho spoštovanjem opazovati te nevarne pojave. Seveda treba iti naprej in prikolovrativa pod najin naslednji cilj Desni slap, kateri nama ni povzročal posebnih  težav, čeprav ubereva najtežjo možno linijo iz principa, češ mi zmoremo. Posledično je bilo nekaj težav pri izstopu iz slapu zaradi meter debelega pršiča, ki ga na tem izstopnem delu ni še nihče pregazil. Mestoma so potrebne kar plavalne veščine. Hitro zvijeva vrvi in že sva v dolini. Med tem sta Gric in Vito že splezata svoj Desni slap, na kar  Grica prevzame močna žeja in se odpravi v kočo na pir. Ja tudi meni bi se prilegel, priznam, toda Jajo je med tem že oljubil Vitu, da ga pa midva vzameva v novi slap nad votlino/ Skriti slap. Poberemo opremo in pregazimo do votline , med napumpavanjem z energijskimi geli pade debata, kdo bo potegnil štrik, kdo gre prvi, na kar omladinca izustita » sva mislila, da greš ti, kajti midva sva že navita« in kaj mi je drugega preostalo, sem pač potegnil še v tretjega, čeprav nimam navade splezat tri slapove na dan, sploh pri mojih rosnih letih. Brez težav prepikamo in absajlamo tudi Votlinco.  V mraku prispemo do koče v Tamarju in glej ga zlomka, na motornih saneh se pripeljeta Sreč in Žiga, ki sta se odločila prvi dan plezati v Bohinjski dolini. Lumpa lena smo jih okarali, ona dva pa v smeh, kdor zna, se pač znajde. Splezala sta slap Vis- a- vis in baje se že tali tako, da so nam sobotni plani splavali po vodi, kajti v Tamarju smo splezali kar je bilo narejenega. V koči smo se okrepčali in kar lepo poveselili, ter prenočili v lepo prenovljeni koči. Naslednji dan sta Srečko in Žiga splezala še slap nad votlino, kaj več ni bilo možno, saj se je uresničila moja napoved o invaziji plezalcev, ki se je pripodila v sobotnem jutru v Tamar. Midva z Matevžem sva se po tehtnem razmisleku odpravila v idilično dolino Martuljških slapov. Matevžev komentar » kako, da jaz do sedaj nisem vedel za tako čudovit kotiček naših gora« njegov mobitel je škljocal slike v eno. Narejeno je bilo ene par slapov, midva sva preplezala Desni slap/ nad mostičkom.  Ko sva pri absajlala nazaj v dolino je sonce že krepko razgrelo vse skupaj in sva se odločila zaključiti najino avanturo.

Naša urgentna odprava se je prijetno in zadovoljno končala, predvsem za naju z Matevžem, kajti pod streho sva pospravila štiri komada iznenada.