In sva šla. Sama. Jbg, pride včasih tako. Torej v soboto ob petih zjutraj sva odrinila iz mesta. Ko sva na parkirišču nameščala vso opremo nase (velik ruzak, mali ruzak za v steno, armafleks, spalka, šotor pa še kaka malenkost, dobrih 15 kg vsak) se pripeljejo Gric, Diana in Muša, namenjeni v Kalški greben. Rečemo par kratkih, jutranjih zalimanih in midva odrineva. Jutranja zmrznjenost hitro mine in začne kuhat. Vmes še pomalicava in v 2h30, dobre pol ure dlje kot sicer s samo plezalno opremo, sva pod steno. Pod samo Rumeno zajedo, ki je najin današnji plan, najdeva majhno poličko, ki je ravno pravšnja za najin mali šotor. Vrževa ruzake s sebe, namečeva še nekaj futra vase in počasi kreneva. Ker si zadava cilj, da bova po smeri tudi sestopila, ubereva light&fast varianto in pustiva dostopne čevlje v “kampu”. Zaporedje plezanja ubereva isto kot zadnjič ko sva kapitulirala. Po prvem razbitem cugu sledi drugi, prvi pravi. Na vrsti je Gregor. Krasen cug, pravi da je tokrat malo lažji kot zadnjič.

G: Res je bil malo lažji kot zadnjič. Verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da sem imel s sabo frende večjega kalibra, s katerimi se je dalo razmeroma solidno urediti varovanje v zgornjem delu zajede (trideset let stara, preperela lesena kajla pač ni solidno varovanje). Skratka čudovita plezarija, ena lepših, če ne najlepša zajeda, kar sem jih kdaj plezal. Kmalu za mano prileti še Robi.

R: Torej res lepa zajeda za lepo oporno plezarijo v kateri res ni veliko klinov, a s pravimi frendi se da zadevo rešit. Na vrsti sem jaz. S kamnom v želodcu naredim kratko prečko in se povzpnem na stolpič, lusko, za katero Mihelič pravi da “z njo ravnaj diplomatsko, saj se nekoliko maje”. No in potem se začne. Jebovina. Diham, gledam, otresam, diham, vizualiziram, se par minut psihično pripravljam in krenem. Situacija je pravzaprav zelo podobna plezanju Vroče čokolade v Lukni, v začetku težav v strehi, ko z levo roko primeš stranca in levo nogo povišaš v višino ramena, se dvigneš in nato povišaš desno roko. Uberem torej to zaporedje gibov, ki sem si jih zadnjič zamislil in vidim da tako ne bo šlo. Nekaj ne štima, odpira me in na ta način ne morem povišat desne roke. Vrh tega me še vpet komplet nekaj jebe in v momentu me zjebe in pobere moči in rečem Gregorju naj zategne. Malo še gledam in poskusim znova. Tokrat levo nogo prestavim 20 cm bolj v levo in vse se poklopi, lahko podaljšam desno roko. Jeeeee 🙂 Ves happy, ker sem to zvlekel pozabim, da me čaka še drug del problema. Druga streha, katero zadnjič nisem glih naštudiral saj sem jo po napsihirani kolobociji prvega dela, brez nekega detaljnega študija potehničaril. Notranji glas mi pravi “ne seri pa zlez to” in po krasnem sosledju gibov se mi vse poklopi in že sem čez, na štantu. Jeeeee no.2 🙂 Naredim sidrišče.

G: V mislih premetavam oprimke in stope raztežaja, ki me čaka. Dvojna streha, verjetno nekje okrog VII-. Robi jo je po krajšem premisleku in počitku uspešno zlezel prosto. Previsi niso ravno moj tip plezarije, pa kaj naj? Sonce neusmiljeno pripeka in me žge po vsakem nepokritem delu telesa. Bolje bi naredil, če bi šel na morje. Vsaj ohladil bi se lahko. Če ne drugače, s pivom! Glasen »PODRI VAROVANJE!« me zbudi iz tega neproduktivnega sanjarjenja. Podrem, štrik začne teči čez komplete, ki so nanizani čez streho kot zadrga in me dokončno zbudi, ko mi zategne pas. »KONEC ŠTRIKA!« »VARUJEM«. Kaj res? Res moram? Ni druge. Splezam par metrov po lepih luskastih podprijemih ter še par metrov na stolp, ki ga verjetno samo lastna dobra volja drži v steni. Zravnam se in že sem pod streho, ki se kot premec Titanika boči nad mano. Preizkušam Robijevo kombinacijo gibov, ki mi, konstitucionalno neprimernemu za tip plezarije, nikakor ne ustreza. Poizkušam, stiskam, zvijam nogo, zvijam drugo nogo, ne gre, obvisim. Takole že ne bo šlo. Zavpijem Robiju, naj me spusti nazaj na stolpič. Malo zadiham, otresem roke, ter poizkusim po svoje. Navpična poč, v katero zagozdiš dva prsta, ter podprijem, mi pomagata, da čez prvo streho nekako spravim še težji okončini. Sledi še druga streha, kjer moraš v višino ušes na ničen stop spraviti levo nogo, nato pa v gladki plati hlastaš za oprimkom, ki ne obstaja. Tudi to nekako zdelam in ves zadihan priplezam na varovališče. Premečeva opremo. Sledi detajl smeri, navpična platka, ocenjena s VII. Začne se z bednim prestopom na razmeroma udobno poličk(ic)o, nad katero pa hitro zmanjka oprimkov in stopov. Na bednih krimpih se nekako navlečem višje, noge praskajo po gladki steni ter iščejo primeren stop, ki ga seveda ni. Peto desne noge mi uspe nekako zatakniti za okroglast raz in zadnjimi močmi se po minimalčkih v plati navlečem na dokaj udobno poličko. Raztežaj je bil res kratek, zato se (po krajšem pregovarjanju s soplezalcem) spravim še v naslednjega, v sloviti »propeler«, ki se po tipu plezarije nikakor ne more odločiti ali bi bil poč, kamin ali zajeda. Gre za kraku propelerja podobno navpično »lusko«, prislonjeno ob gladko steno. Kot knjiga se odpira od znotraj navzven, tako da je znotraj poč v katero lahko porineš roko, zunaj pa zajedasto odprt kamin. Odvisno od lastne sposobnosti in kreativnosti, ga lahko plezaš v razkoraku, ali pa tako, da se na eno steno naslanjaš s hrbtom, na drugo z nogami, desno roko pa do rame globoko gvozdiš v poči. Ali pa oboje. Vsaj jaz sem ga tako, pa verjetno še na kak čudaški, verjetno samo meni poznan način plezanja tovrstnih reči. Udobno stojišče in že je na vrsti Robi.

R: Krenem. Izpod strehe na levo okrog vogala pogledat zakaj se gre. Po lepih šalčkah se zguzim torej na levo, pogledam gor in zagledam problem. Na levi se vidijo neke pokline, na desni pa ena sama gladkost. Krasno. Povišam roke, sledijo noge, grabim minimalčke na levi, z desnima okončinama se bolj kot ne samo opiram in ko na ta način dosežem neko višino zataknem desno peto za raz in nekako navlečem telo in nato še z desno roko čez in že sem čez, v štartu propelerja. Res zanimiva poč/zajeda za katero je opis plezanja in sam izgled Gregor dobro povzel zgoraj. Zgvozdim se torej do njega. Nato spet pride vrsta name. V bistvu je tukaj problemov že konec. Sledi le še IV+ skozi nekakšen preduh, okno in nekakšne razbite platke kjer najdem sidrišče a potegnem ves pameten še naprej, kjer me trenje vrvi le ustavi in naredim štant na lepi razgledni polici. Od tu je le še kratek cugec III do gredine, kjer se smer priključi Virensovi in po njej poplezava do vrha. Po vseh mukah in težavah, ki sva jih ravnokar dala čez (beri – krasna plezarija :)) se nama le-ta zdi super primerna za izplezavanje, saj šalc kar mrgoli. Tudi sicer je smer zelo lepa, sploh za uvod v hribovsko plezarijo. Že sva na vrhu, čestitke, sama sebi se zdiva dobra, kot psa v čolnu sva 🙂 Futr, abzajl (ker sva dognala da je smer preveč previsna in da po njej ne bova mogla normalno abzajlat, sva torej sestopila kar po Virensu in tistih par metrov po melišču pač prehodila v plezalkah) in že sva v kampu.

Siesta. Futr. Martinčkanje. Juhica. S kroglicami 🙂 Dobra. Malo pogledava naokrog in že sva spet lačna. Neki instant makaroni, zanič u božjo mater, škoda vode za njih. Dobri so bli 🙂 Sledi nekaj sladkega, frutabelce, čokolada in podobno. Splanirava plac za šotor in ga postaviva. Vidim da bom bolj švoh z vodo in si zastavim projekt prekuhavanja snežnice. V posodi kjer sem prej kuhal makarone. Fak. Jebiga, kaj čmo. Prevrem pol posode, s travo nekako spucam posodo do neke zmerne čistoče, prekuham novo porcijo, ter jo pustim čez noč da se shladi.

Dost za danes, gremo spat, jutri je še en dan.

Nadaljevanje sledi 🙂

Pripravila: Robert Krštinc&Gregor Šetina

[wdgpo_plusone]