Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Vodica – Veliki slap v Drtu

Posted on

V soboto, na dan zaključka sezone smo se Tomaž Zalokar – Fako, Srečko Šterk, Roman Mihalič – Gric in jaz dogovarjali, da se odpravimo plezat zaledenele slapove v Bohinjsko dolino. Srečko je kot je v njegovi navadi navijal, da je odhod iz novega mesta ob 5 uri zjutraj, ker pa z Gricom nisva bila najbolj navdušena nad zgodnjim vstajanjem, sva se zmenila, da odrineva ob 7 uri.

Gric, ki je odličen kuhar je celoten petek posvetil pripravi kremšnit. Tako sva zjutraj naložila 40 kremnih rezin in odrinila do Bohinja. Prvi cilj, katerega sva izbrala, je bil Vis-A-Vis. Avto parkirava malo za železniškim mostom, kjer je že bilo pet vozil, kar nama je dajalo jasen signal, da bo gneča. Z turističnim tempom se odpraviva do pod slapa in že od daleč je bilo videti, da je pred nami nekaj parov navez, tudi naša naveza, ki je odrinila ob 5-ih je v njem. Med hojo vprašam Grica, ali bi mi dovolil, da poskusim plezati moj prvi slap v vodstvu. Gric seveda potrdi in meni začne delati psiha. Pod slapom nase obešava opremo in od enkrat, kot stela iz jasnega ustreli Gric, da je doma pozabil vrečo z vijaki. Pa kaj je ne bo, če je celoten petek plesal po kuhinj zaradi priprave kremšnit. Ostale naveze hitro ugotovijo našo dilemo in nam ponudijo v izposojo njihove vijake. Zelo prijazno od njih. V tem času je pod Vis-A-Vis prišla še horda drugih navez in pod slapom je postala prava mala železniška postaja. Z vsako novo navezo pa je tudi najina želja po plezanju Vis-A-Vis usihala. Tako se odločiva, da se odpraviva do Srečkovega avta, kjer ju počakava in prosiva za kak vijak. Ker sta ostala ob 5 uri zjutraj sta imela privilegij, da sta v Vis-A-Vis vstopila prva, 3 minute pred drugo navezo. Po nekaj minutah nama postane dolgčas in mraz zato se odpraviva peš do najinega avtomobila. Ko naloživa vso opremo v avto, se pripeljeta Srečko in Tomaž z idejo, da nadaljujeta plezanj v Drtu. Tam so trije slapovi, ki niso tako znani in obiskani. Z Gricem sva za in skupaj se odpravimo, do ceste, ki vodi na planino Blato. Cesta je pozimi namenjena sankanju in zaradi tega je bila “primerno” očiščena. Ker je moj Yeti izgubil 4×4 pogon, ABS in ESP je bil vzpon do izhodišča manjši izziv. Kot neodgovorni gornik, ki se v zimskih razmerah odpravi v hribe brez derez in cepina!

Slapovi v Drtu so čisto ob cesti v desnem ovinku malo pred parkiriščem, ki je izhodišče za planino Blato in Voglar. Pristop do slapov od parkirišča je ravno tolikšen, da ko lulaš ne nese do njih. Pred nami je bila mlada naveza, ki se je odpravila v Desni slap mi pa smo si izbrali Vodice – Centralni slap v Drtu. Prva, ki sta začela pikati, sta bila Srečko in Fako, ker sva bila z Gricom brez vijakov, sva Fakota prosila, da nama pusti njihove notri. To je meni olajšalo celotno zadevo, ker me je Gric poslal naprej. Tako sem prvič plezal ledni slap v vodstvu. Priznam, da je psiha čisto druga in da paziš na svoje premike še dostikrat bolj kot, če plezaš drugi. Prvi cug dolžine 65 m je potekal po dveh kaskadah, pri čemer se je v enem delu slap postavil čisto pokonci. Štant smo naredili na drevesu desno od slapa. S Tomažem sva bila skupaj na štantu in priznam, da je bilo kar malo čudno, saj je Tomaž nehal kaditi in tako tudi meni ni pasalo. Drugi cug je potegnil Gric. Ta je bil dolžine 70 m in se je končal na drevesu v samem vrhu slapa. Cug ni tako strm je pa potekal po bolj labavem ledu. Dokler sem jaz priplezal do Grica sta Tomaž in Srečko že opravila prvi abzajl. Drugi spust smo vsi opravili na vrvi od Tomaža saj je preostanek slapa mogoče sestopiti od desni strani z malo plezanja. Tako smo se zbrali pri avtomobilih, in razpravljali kaj bomo sedaj. Tomaž še ni imel dovolj ledu in je navijal, naj gre nekdo z njim še v Desni slap. Ni bilo pretiranega navdušenja in Fako se je odpravil v slap sam. Mi smo ga spodaj opazovali in spodbujali. Nekje na sredini plezanja je začel vdihavat, kot kaka razgreta tenisačica, ki daje v svoje servise maksimum. Pa vendar mu je uspelo priti do vrha, ostal pa mu je sestop, ki je bil po njegovih besedah bolj psihotičen kot vzpon.

Počasi smo imeli dovolj in smo se odpravili proti Koči na Gozdu, kjer smo imeli zaključek sezone 2016.

2 comments on “Vodica – Veliki slap v Drtu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.