Alpinisticni odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Dolenjska alpinistična odprava Andi 2009

Z lepimi željami naših prijateljev, ki so se v soboto prišli poslovit, smo se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Do letališča Malpenso v Italiji nas je odpeljal Primož s sovoznikom Matejem. image001Če njegove besede: “Se vidimo čez pet tednov” in ostali smo sami na ogromnem letališču-Igor, Aleš, Matej, Gric in jaz. Poiskali smo pravi terminal in čakali, čakali… Ko so nam računalniško označili prtljago, je sledil še pregled osebne prtljage. Pri Gricu je piskalo kot za stavo, saj je njegov kolk kovinski in je bil deležen posebne obravnave. Ko smo se vsi zbrali na drugi strani, smo zopet čakali, da je odbila deseta ura, ko se je začelo vkrcavanje. Po večerji (lahko smo zbirali med 3 meniji), so nam razdelili še pripomočke za osebno higieno, nogavice, odejo in blazino. Na naslonjalu sedeža pred seboj smo imeli majhne ekrane, z daljincem smo si izbirali programe, in nočno življenje se je začelo. Seveda-kakor za koga. Za mene je bilo že pozno in z Gricem sva kar hitro zaspala, pa tudi ostalih 370 potnikov. Ko sem se zbujala, sem skozi okno videla le zvezde in luno, pa tudi odeja je bila kar koristna. Ko so se stevardese odločile, da smo že lačni, smo dobili zajtrk. Na letališče v Sao Paulo smo po našem času prišli ob 10.25, po njihovem pa ob 5.25. Torej smo se vozili vseskozi ponoči, saj se je tam zdanilo ob 7.00. Prtljago-naše “prasice” so sami preložili v avion za Limo-tako so obljubili. Ob 8.25 se nas je 144 vkrcalo na avion za Limo. Ker je bil avion manjši, smo se vozili kot na kakšnem avtobusu, malo je treslo, malo guncalo, malo smo se nagibali levo-desno. Nič pretresljivega se ni dogajalo, a kolona pred straniščem je bila vseh 5 ur, kar smo leteli. Ko pa smo prišli na letališče in oddali malo morje potrdil, pa presenešenje. Moje modre “prasice” nikjer. Pri informacijah so nam povedali, da je zaradi slabega računalniškega izpisa nalepke niso prepoznali in je ostala v Sao Paulu. S taksijem smo se odpeljali do Hotela Europa, kjer smo odločili našo prtljago in se odpravili na raziskovanje mesta. V bližnji restavraciji smo nekaj pojedli in se kmalu po osmi uri odpravili spat. Doma je bila ura že tri ponoči, zato ni čudno, da smo bili vsi zmahani. Danes je ponedeljek, moja prasica je še vedno v drugi državi, čeprav so nam obljubili, da pride še danes. Tako bomo še enkrat prespali v Europi, jutri pa je nov dan in zopet čakanje. Za kosilo pa še dva dni enako – polo, krompir in cerveza. Vrnila sta se Matej in Gric, ki sta šla na letališče vprašat, kaj se dogaja. Ne boste verjeli-moja prasica je šla v Buenos Aires. In jutri naj bi reva prišla nazaj.

V pričakovanju odhoda v Huaraz

Po zajtrku sva se z Matejem odpeljala na letališče. Po formalnostih v pisarni je z mano odšel uslužbenec in me odpeljal do prostora, kjer je ravno prihajala prtljaga iz Buenos Airesa. Še predno sem lahko zasukala oči, je bilo potrebno izpolniti obrazec. Sploh ne vem, kaj vse jih je zanimalo. In ne vem, kaj jim bo koristilo, če vedo, da sem po poklicu vzgojiteljica. Ker se nisem smela premakniti z mesta, saj me je čuval en tip z obrazno masko (tukaj so vsi prestaršeni zaradi prašičje gripe), sem lahko samo stala in opazovala. Ampak moje pujske ni bilo na tekočem traku. Premišljevala sem, kaj vse bo potrebno kupiti, če je ne dobim nazaj. In nenadoma pride Carlos. Vpraša me, če je tisto, kar je bilo na vozičku, moje. Obrnem jo, da vidim, če je na njej še vedno moj naslov. Pogledam ga in še predno pokimam, se zjočem. Rečem samo: “Thank you, Carlos.” Zunaj me čaka Matej in odpeljeva se nazaj. Vrnitev proslavimo s servezi, potem pa si ogledamo še mimohod častne straže pred predsedniško palačo. Po kosilu si ogledamo še park, nato pa se vrnemo v hotel. Na cesto znesemo vso našo prtljago in čakamo taxi. Prometni policaj ustavi dva taksista, se dogovori za prevoz in ceno in odpeljemo se na postajo CRUZ DEL SUR. Sedaj nas čaka še tri ure čakanja in ob desetih se odpeljemo proti Huarazu, kamor naj bi prispeli jutri zjutraj. Vsi smo zdravi, dobre volje in vse lepo pozdravljamo.

Huaraz

Prišli v Huaraz po celonočni vožnji, večinoma smo spali, avtobus je bil dober, Volvo, dvonadstropen, dekca in povšterček ter večerja, skratka trikratna cena kot z običajnem avtobusom se je izplačala. image026Na cesti nas je nekajkrat kar brez razloga pričakalo kamenje tako da je avtobusar moral voziti slalom.
Navsezgodaj zjutraj smo prišli v Huaraz. Mesto je precej “nedograjeno” ampak hotel Galaxia kjer trenutno smo je pa špica. Nihče ni niti najmanj pričakoval kaj takega v taki luknji, morda Gric, ki se še vedno spomni stvari iz pred 10 let… Tako, sončno je, 3 jurje višine se pozna ko se zaženeš po stopnicah na teraso in začudeno ugotoviš da si precej zadihan, drugače pa imamo sedaj dan dva za nabavo in privajanje na višino in potem v naš bazni tabor.

Drugi dan v Huarazu:

Nabavili smo večino stvari ki jih potrebujemo za 10 dnevno bivakiranje za 5 ljudi in odšteli kakih 50 dolarjev. Makaronov bi se morali najesti kar za nekaj časa. Samo še prevoz si zrihtamo in gremo. V bistvu že vsi čakamo da odidemo in se zaženemo v hribe. Torej jutri gremo v bazni tabor, plani so Urus, Pisco in Ranapalka in North face….aje… Oglašali se ne bomo več dokler ne pridemo nazaj v Huaraz, razen če ne bomo usposobili našega satelitskega telefona in bomo poslali kak SMS…

Odhod v bazni tabor

1. dan – petek – 10.julij
Danes ima naš Aleš rojstni dan. Praznovali smo že včeraj. Zjutraj nas prideta iskat dva taksista in nas odpeljeta do jezera Cochapampa (3700m) – izhodišča pešpoti do baznega tabora. Tam nas čaka ariero s štirimi osli. Ko je vsa prtljaga natovorjena se odpravimo proti 18 km oddaljenemu taboru pod Ishinco – 4380 m visoko, kamor pridemo po 4 urah. Ariero osvobodi osličke, mi pa počivamo po skalah. Šotorimo na istem mestu kot Gric pred 10 leti. Ko se ob 17 uri sonce spusti za Urus, postane hladno. Hitro povečerjamo in se odpravimo naporni noči naproti. Sedaj smo se že navadili, da lahko spimo 12 ur.

2. dan – sobota – 11. julij
Ko posije sonce, se počasi privlečemo iz šotorov. Eni bolj speče, drugi manj smo preživeli noč. Po zajtrku počivamo, potem pa se odpravimo proti morenskima jezeroma Toclia pod Tocllarahujem (4700m). Po vrnitvi v tabor smo skuhali kosilo in si pripravili opremo za vzpon na Urus.

3. dan – nedelja – 12. julij
Ob 4.30 so se fantje odpravili proti Urusu (5495 m). Ko se je zdanilo, so dosegli snežno mejo, nataknili dereze, palice zamenjali s cepini in ob 9 uri prišli na vrh. Po krajšem počitku in slikanju so se vrnili v dolino.

4. dan – ponedeljek – 13. julij
Dan je bil namenjem nabiranju aklimatizacije za vzpon na Ishinco. Povzpeli smo se do bivaka pod Ranrapalko (5000m) in sestopili nazaj v tabor.

5. dan – torek – 14. julij
Zaradi slabega vremena ostanemo v taboru. Ob igranju taroka smo poslušali dežne kaplje in čakali na boljše vreme.

6. dan – sreda – 15. julij
Vstali smo ob 3 zjutraj in se odpravili proti Ishinci, na kateri je bila kar precejšnja gneča. Pred nami se je na vrh odpravilo 15 Angležev, ki smo jih proti vrhu prehiteli in sami uživali na vrhu v prelepem sončnem dopoldnevu. Spustili smo se na drugo stran vrha in prečili ledeniško moreno pod mogočno steno Ranrapalce. Zaradi slabih razmer v steni smo se odločili, da se vzponu nanjo odpovemo. Ob 13.30 smo prišli nazaj v bazni tabor. Po počitku in kosilu smo odigrali partijo taroka in odšli spat.

7. dan – četrtek – 16.julij
Igor celo noč ni spal zaradi groznega zobobola. Po dogovoru s celotno ekipo se zjutraj odločimo za odhod v dolino, kamor pridemo v večernih urah.

8. dan – petek – 17. julij
Igor gre k zdravniku, kjer dobi antibiotike. Cel dan peremo, počivamo…

Alpamayo

1. dan – ponedeljek – 20.julij
Kolektivo nas je odpeljal do Cashapampe (2973m), od koder nas je čakala 30 km dolga pot po dolini reke Santa Cruz do baznega tabora pod Alpamayo. Ko smo pripravili prtljago za burote, smo se počasi začeli vzpenjati proti našemu prvemu prenočišču Llamacorral (3760 m). Po postavitvi šotorov je Gric skuhal pozno kosilo. Sonce tukaj zaide že ob 16 uri, zato smo se kmalu spravili v šotore.

2. dan – torek – 21. julij
Čakalo nas je še 20 km poti. Pot nas je v začetku vodila po skoraj po ravnem, mimo dveh jezer, potem pa se je v serpentinah dvignila do baznega tabora pod Alpamayo – Arhuaycocha (4330 m). Tam nas je pričakalo slabo vreme, ki smo ga čutili že iz doline. Hitro smo postavili šotore, naš ariero pa je odšel v dolino.

3. dan – sreda – 22. julij
V oblačnem in hladnem vremenu smo se povzpeli do ledeniškega jezera Arhuaycocha in sestopili v bazni tabor.

4.dan – četrtek – 23. julij
Zjutraj je Gric pripravljal zajtrk v pravem snežnem metežu in tudi čez dan se vreme ni bistveno popravilo.

5. dan – petek – 24. julij
Pričakalo nas je čudovito jutro. Matej, Igor in Gric so se povzpeli z zelo težkimi nahrbtniki na Cold place. Pot je bila zelo težka, saj so morali premagati 1200 m višinske razlike. Na Cold place so prišli ob pol šestih, tam pa jih je pričakalo veliko število šotorov (12). Še predno so postavili šotor, je začelo snežiti. Ker je snežilo celo noč, se niso odpravili na vrh, ampak so v šotoru čakali na izboljšanje.

6. dan – sobota – 25. julij
Zjutraj pa presenečenje. Vsi v taboru so pobrali šila in kopita in jo pobrisali v dolino. Ostal je samo šotor naših in Avstrijcev. Cel dan je snežilo z močnim vetrom, posebej hudo je bilo zvečer, ko so mislili, da se zjutraj ne bodo več skopali iz šotora.

7. dan – nedelja, 26. julij
Zjutraj sta jih zbudila Avstrijca in predlagala, da se skupaj prebijejo v dolino. Vreme je bilo še vedno grozno in v snežnem metežu so podirali šotore. Čez strmi del so dvakrat “abzajlali” in se nato navezali na štrik. Naši so hodili spredaj, Avstrijca sta varovala zadaj. Razmere so bile zelo slabe, vidljivost komaj en meter. Po dveh urah garanja so se prebili do kopnega, ne da bi kdo padel v nešteto razpok. Od tam so se spustili do baznega tabora, kjer sva jih presrečna pričakala Aleš in Diana.

8. dan – ponedeljek – 27. julij
Počivamo v taboru, Igor in Aleš se povzpneta do Kampa Moreno. Ko se vrneta, pravi Aleš, da jim ne zavida vzpona s težkimi nahrbtniki.

9. dan – torek – 28. julij
Po 8 dneh zopet čudovito vreme. Se vidi, da se odpravljamo v dolino in vreme je takšno, kot mora biti. Zračimo šotore, sušimo spalke, oblačila in opremo. Popoldan pride ariero.

10. dan – sreda – 29. julij
Zaključili smo alpinistično dejavnost, odpravljamo se v Huaraz, nato v Limo in potem na potepanje po Peruju.

 

Dolenjska_alpinisticna_odprava_v_Ande_2009

 

image004

 

sponzorji_donatorji

Sponzorji in donatorji Dolenjske alpinistične odprave Andi 2009