Prišli so prazniki in s tem tudi kakšen prost dan. Po raznih kombinacijah smo na koncu v avtu sedeli le trije. Vremenska napoved ni obetala najboljših razmer. Na parkirišču smo bolj kot ne samevali. Po prečenju melišča je bila na vrsti bližnjica imenovana grapa. Ker se sneg še ni preobrazil je bila temu primerna tudi podlaga. Borut se prostovoljno javi da gre prvi. Je le najizkušenejši. Ker se sneg še ni preobrazil je bila temu primerna tudi podlaga. Proti vrhu grape je sneg počasi odjenjal. Celo gams nas gleda navzgor. Pospravljanje derez je nakazovalo da bomo travnata pobočja prečkali povsem poletno. Hoja v aktivnem perilu pride do izraza. Od nikoder nobene sapice. Pri oknu je sledilo ponovno nameščanje derez in cepinov na svoja mesta. Kratek skok nad oknom je dal vedeti da je podlaga skoraj nična. Cepini so iskali karkoli , samo da se ˝vsaj nekam ˝ zatakne. Nekaj višincev , in že smo na grebenu. Končno se pojavi sapica. Od nekod. Godi, ni kaj. Greben ki se vidi skoraj neskočno napoveduje da se bo vleklo. Borut prevzame vodstvo in utira pot. Tudi fotoaparat ga ima nadvse rad. Pot se vleče, dereze ječijo in cepini pojejo. Na trenutek postanem. Od nekod slišim moški glas. Najbrž se misli mešajo. Brez obotavljanja nadaljujem. Za mano Robert zagotovo fotografira. Prav ima. Tudi jaz postorim takisto. Le fotr vleče naprej brez prestanka. Že ve , zakaj . Končno se nekje daleč nakazuje ciljni vrh. Pod vrhom Borut počaka oba. Se zaklepeta in klepeta in klepeta. Pa mu siknem: ˝Dej stisn teh 20 metrov se bomo na vrh pogovarjal ˝. Žilica mi ne da miru in potegnem do vrha. Pod vrhom zagledam tri osebe. Ja, misli so še biste. Vsaj nekaj. Spet sta imela marsikaj povedati glede moje prehrane. Onadva pa klasičen hribovski sendvič in potico. Na hitro me prešine ; Zaseka. Ja , to je to. Skoraj izrečem, pa raje jem naprej. Na vrh se povzpnejo prej omenjene osebe. Izda jih naglavni trak. Seveda ,˝ turašici˝ in ˝turaš˝. Nejevoljno pogledujejo proti Kačjemu grabnu in se čudijo razmeri. Ni kaj, počakati bo treba. Tudi sam s tolažim s tem. Brez selfija na vrhu ne gre. Balant nas je čisto okužil s tem. Čaka nas pot še nazaj. Izberemo južno varianto skozi grapo. V spodnjem delu grape se delajo ˝cokle˝. Nič ne-de. Smo že na kopnem in menjavamo opremo. Prijetna hoja nam da vedeti da je dan dobro izkoriščen. Na zadnjem hribčku postanemo in se ozremo na naš cilj. Strinjamo se da smo danes naredili veliko za svojo dušo. In paše, prav paše.
Na parkirišču zaključimo skupno druženje, izmenjamo par besed za v prihodnje in se poslovimo. Borut po svoje , midva pa tudi. Tokrat brez Firerja

[wdgpo_plusone]

.