Začelo se je v ponedeljek z vprašanjem, ali si vzameva prost četrtek in petek, da bi šla plezat v severno steno Triglava. V torek je bilo vse potrjeno, zadnje podrobnosti sva urejala v sredo in že je bil tu četrtek.

 bova plezala je bilo jasno že od začetka – Zahodno zajedo. Ko sva se približevala smeri sva opazila, da naju je spet nekdo prehitel. ”Ta smer nama res ni usojena” sva komentirala, načrt hitro spremenila in se počasi podala proti smeri Sandija Wisiaka. Seveda pa sva imela ves čas pogled obrnjen na nesojeno Zahodno zajedo. Med potjo k novemu cilju pa ugotoviva, da tista dva sploh ne bosta plezala najine izbranke, ampak sosednjo – Šlosarsko, ki je tik poleg. ”Hip hip hooray!” in že sva bila na poti nazaj pod smer. Kljub temu, da je bila smer spodaj popolnoma mokra, sva se vseeno podala vanjo v upanju, da bo zgoraj bolje. In res je bila, z izjemo nekaterih mest. Plezala sva brez večjih posebnosti, tako da sva bila na vrhu smeri po sedmih urah, nato pa še nekaj ur sestopa čez Plemenice do Aljaževega doma.
Zvečer v koči sva se odločala kaj bi počela naslednji dan. Domov sva želela priti ob neki normalni uri, oba pa sva se zavedala, da pač plezanje tega ne zagotavlja in odločitev je bila jasna. Greva turistično na Triglav preko Plemenic ter sestopiva mimo Kredarice v Vrata. Na vrhu Triglava sva stala po malo manj kot petih urah ter uživala v pogledu na morje oblakov pod nama okrog in okrog. Sestopila sva do Kredarice in nadaljevala po Tominškovi poti do Aljaževega doma, nato pa se počasi podala proti domu s sklepom, da sva se mela res luštno, ter da se še vrneva.

tekst: Tanja Ambrožič
foto: Tanja Ambrožič, Gregor Šetina, kr en model iz vrh

[wdgpo_plusone]

1 2 3 ►