Po vremensko kislem vikendu, sva se Jajotom dogovorila, da v ponedeljek izkoristiva okno lepega vremena. Za cilj sva izbrala obema neznano Novo centralno smer v Veliki Babi. Smer naj bi po pripovedih ponujala kar 700 metrov uživaške plezarije, povrh vsega zavarovane z zanesljivimi svedrovci.

Z Dolenjske sva se odpravila še sredi noči, tako da sva sva na Jezersko prispela ravno ko se je prebujal dan. Jutranja zarja je razkrila nebo brez oblačka, temperatura pa je bila ravno pravšnja, da je bil dostop pod težkim nahrbtnikom manj tečen kot ponavadi. Do smeri sva dostopila, kar naravnost po peskasti, z balvani posuti grapi. Tej je sledilo lahkotno poplezavanje po pečinah v levem boku, do pričetka prve plošče. Od tu naprej smer ponuja res lepo plezanje po kompaktnih gladkih ploščah. V sredini se smer pomakne v kamin, nakar na koncu spet sledi serija uživaških plošč. Smer sicer za razliko od bolj starih klasičnih smeri, dostikrat poteka kar tik ob očitnih lažjih naravnih prehodih, tako da so naju bolj vodili svedrovci in opis smeri, kot pa same razčlembe. Tekom dneva se je na nebu tudi dvignilo sonce, ki je obsijalo plati in jih naredilo še bolj tople in vabljive za poplezavanje. Smer sva splezala cug-cug in se kjub temu, da sva skupaj plezala prvič, dobro ujela. O tem priča tudi časovnica, ki je bila, kljub temu da nisva pretirano hitela, enaka tisti, ki jo omenja Mihelič. Težavnost je zaradi enakomernega naklona vseh plošč kar konstantna, z dvema po mojem mnenju malce težjima mestoma. Na spodnjo ploščo ob kaminu sem v vodstvu naletel jaz, zgornji detajl, ki je morda še malce težji, pa je obdelal Jajo. Slednji raztežaj je po mojem mnenju ponujal tudi najlepšo plezarijo celotne smeri. Raztežaj poteka po snežno beli plošči, nagnjeni pod ravno pravšnjim kotom, da plezalniki še ponujajo oprijem, nakar zaplezamo v uživaško oporno poč. S seboj sva zaradi varnosti in nepoznavanja smeri vzela celotno kovačijo, a sva zaradi odlične opremljenosti potrebovala le komplete.

Po koncu plezanja tradicionalni stik roke, čemur je sledilo še kratkotrajno lomastenje po borovcih in šodrasto brezpotje do markirane smeri. Na malico sva se odpravila še na sam vrh V. Babe. Razgledi so bili res spektakularni, celotno dolino pa sva imela tako rekoč sama zase. Tekom celotnega dne sva v daljavi videla le dve drugi duši. Sestopila sva po ferati na Ledine, ki se je obema zdela presenetljivo daljša, kot sva jo imela v spominu. Od Koče na Ledinah, ki je očitno tekom tedna že zaprta pa sva do avta ubrala Slovensko pot. Odlično izkoriščen dan v dobri družbi.

 [wdgpo_plusone]