Prejšnji vikend se nama je s Suhijem za kako zimsko zdelo kar malo pretoplo saj je bila v hribih močna inverzija. V skalo naju tudi ni preveč vleklo, čeprav je Jajo javljal iz Kamnišlega sedla, da so južne stene super. Pa se spomnim na Zeleniške špice, da bo sedaj ravno pravi čas in razmere za kaj takega.

Pogled na termometer zjutraj ni bil preveč spodbuden a je inverzija že po nekaj v.m. prišla do izraza in dostop do Staničevega vrha, kjer sva začela prečenje, naju je lepo ogrel pa čeprav sva si tokrat dostop vzela precej “na izi”. Sestop z vrha in kao najtežji del grebena preplezava saj štrika itak nimava s sabo. Se pa zdaj sprašujem zakaj bi se kdo mučil z abzajlom, če pa je skala odlična, in ponuja veliko stopov in šalc. V nadaljevanju se užitek plezanja samo še stopnjuje. Včasih si malo zakompliciram stvari saj želim splezati na čimveč špičk, kar se ne izide vedno in moram obrniti ter iti okoli. Temperature pa so bile prav neverjetno visoke za ta čas in vsake toliko časa se je prav pasalo umakniti v senco grebena. Razen blaženega miru ni nič dajalo vtisa, da smo sredi decembra. Po dveh urah poplezavanja, po včasih rahlo izpostavljenih dvojicah in trojkicah, ter še kakšnem malo bolj pestrem detajlu na Srebrnem sedlu uživava na mehkih travah. Nato jo na hitro mahneva še na Planjavo, od tam pa mimo Kamniškega sedla po melišču nazaj v dolino. In zaključiva kot se spodobi po uspešni turi – pri Valterju.

[wdgpo_plusone]