Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

40 let Alpinističnega odseka Novo mesto – Dolomiti 2015

Letos praznujemo 40 let našega odseka. Sicer je izbira našega praznovanja potekala  dosti okoli in še bolj naokoli. Naš bivši načelnik Fako je pred leti predlagal, da gremo leta 15 v Himalajo na naš prvi osematisočak. Toda potem o tem ni več spregovoril. Novi načelnik Gregor se je navdušil za Chamonix. Ker pa vremenska napoved za tisti teden ni bila najbolj primerna, so se odločili za Dolomite.

Moj dopust je bil kot vedno zelo nabasan. Diana še en teden dela, zato lahko jaz  zajaham svojo Mici in se jaham z njo po Sloveniji. Letos sem se odločil da prekolesarim polovico poti E 7. In sem jo,  od Novega mesta do Hodoša na Madžarski meji. V soboto me je Diana prišla iskat v Hodoš, v nedeljo pa sva se že veselo peljala na morje, v Baško na Krku. Tam sva uživala v vročini in mrazu do petka. Soboto in nedeljo sva preživela doma, ter se pripravljala na potepanje s črnomaljskimi planinci po Karnijskih Alpah. V četrtek zvečer prideva domov malo pred 19 h in se takoj odpravim na sestanek odseka. Tu zvem, da gremo namesto v Cham v Cortino d ́Ampezzo. Dobro, bomo pa tam plezali, saj že nekaj let nisem bil v Dolomitih.

pd krka samo krog 250

Za obletnico se nas zbere 8 ljudi. Po naju ob 7 h zjutraj pride Aleš, stari prijatelj iz Črnomlja s svojim karavanom. Toda, ko zagleda najino prtljago, ga je skoraj kap. Avto je bil nabasan do strehe, a vanj moramo stlačiti še enega člana z vso opremo. Odpeljemo se na Drsko  po Davida. Ko začnemo v avto basati še njegovo opremo, pričakujem, da bo avto razneslo po vseh varih, ki jih ima. Nekako nam uspe,  da stlačimo vso opremo v avto in se odpeljemo do trgovine Kalia v Bršljinu, kjer se dobimo z ostalimi udeleženci tabora. V drugem avtu sta Domen in Robi, V Mirni Peči in Ljubljani bosta pobrala še Janeza in Ino. Nekaj opreme preložimo v Domnov avto in se bolj sproščeno odpeljemo proti Gorenjski. Pri Gregorju v Kibubi dobimo samo eno plinsko bombico, zato obiščemo še Iglu. Sedaj nas čaka še vožnja v vročem soncu na Jesenice. Na črpalki imamo skupni postanek. Čez Korensko sedlo in Beljak se po stari cesti peljemo za Toblach in od tam v Cortino.  Tam se odpeljemo do treh kampov, ki so na kupu in tako kljub gužvi dobimo mesto v kampu Cortina. Postavimo šotore in si pripravimo pozno kosilo. Ko pospravimo, se odpravimo v mesto malo raziskovat. Razen prestižnih trgovin ne najdemo nič uporabnega, zato se vrnemo nazaj v kamp. Večer si razvedrimo s kramljanjem ob degustaciji našega (Janezovega) cvička.

11.8.2015

Za danes sem imel v planu plezanje v Cinque Torri, kjer so smeri dolge do 150 m, zato smo lahko spali do 7 h zjutraj. Po zajtrku se vsi odpeljemo proti sedlu Falzarego na parkirišče, kjer moderna sedežnica pelje do koče Scoiattori. Mi seveda nismo leni Lahi in se pod sedežnico peš povzpnemo do koče v 45 min. Diana, Robi in Ina se grejo sprehajat po okoliških kucljih, ki so jasno vsi čez 2000 m, ostali pa gremo plezat. Sonce že veselo greje, zato se z veseljem odločimo za senčno stran. Aleš, Janez in jaz se odločimo za Vodniško smer IV težavnostne stopnje, Domen in David pa se odločita za smer V. težavnosti. Pred nami je v smeri že kar nekaj navez, zato ne pretiravamo s hitrostjo plezanja. Smer sem pred nekaj leti že lezel in mi je znana, zato nimam težav. Tako v 1 uri priplezamo na Torre Grande. Pred nami je naveza, ki začne spuščanje po vrvi s stolpa, ker se drugače ne da. Tudi nas čakata dva spusta po vrvi do vznožja. Tu opazimo Domna in Davida ki se spuščata v sosednjem stolpu. Pod stolpi se vsi dobimo in se pogovorimo. Domen in David se odločita še za eno smer, medtem ko je starim borcem dosti ena. Za nami pride tudi Robi, ki zaradi poškodbe prsta ne more plezat. Šel je z nami kot raziskovalec nekoristnega sveta. Mi se odpeljemo v Cortino, medtem ko Ina počaka da Domen in David končata plezarijo. V kampu pripravim zrezke, Robi pa peče krompir. Kmalu za tem se vrnejo še ostali trije in ker sta Domen in Ina vegetarijanca, si pripravita svoje kosilo. Sledi nam še lepo povečerje ob vinu in ostalih dobrotah.

12.8.2015

Zjutraj se zbudimo že ob 4 h zjutraj. No, vstali smo Domen, David in jaz, ki se odpravimo plezat v Tofano di Rozes, ter Robi in Janez, ki se odpravljata v ferato Lipella v Tofano. Odpeljemo se proti sedlu Falzarego. Čeprav je še mrak, se nekaj pred 6 uro zjutraj pripeljemo do Dibonove koče, imenovane po zelo znanem alpinistu Angelu Diboni, vrhunskemu plezalcu med obema vojnama. Parkiramo avto in se skupaj odpravimo pod Tofano. Stena žari v jutranjem soncu in nas kar vabi v svoj objem. Naša smer je bolj na koncu stene od Dibonove koče, zato jo brišemo skupaj še 45 min. V toplem jutru se razidemo – Robi in Janez v ferato, mi trije pa pod našo smer Eötvörs – Dimai, ki je ocenjena s V. težavnostno stopnjo in je dolga spoštljivih 850 m. V steni smo danes prva naveza, vendar se kmalu za nami pojavijo Avstrijci, ki so ravno tako v tri. David začne plezati kot prvi, jaz sem v zlati sredini in Domen pleza kot zadnji. Seveda si to lahko privoščimo, ker plezamo z »bikolorko«, to je z dvojno vrvjo debeline 9,2 mm in dolžine 60 m. Prvi pleza naprej na obeh štrikih in naju nato varuje oba hkrati z zamikom vrvi. Spodnji, lažji del vodi David. Med plezanjem naju prehiti gorski vodnik s svojima starima klientoma. Morala sta biti stara vsaj 65 do 70 let. Toda plezali so res odlično. Mi se še malo lovimo po steni, a vseeno priplezamo v amfiteater, kjer se na polici razvežemo. Pojemo svoje sendviče, popijemo malo vode in se pripravimo za vrhnji del stene. Ura je okoli poldne in po policah se nenavezani začnemo vzpenjati navzgor proti robu stene. Ampak kaj hočemo, vsak sprehod v steni se enkrat konča in tudi naš se je. Stena se zopet postavi pokonci in zopet se navežemo na štrik. Tokrat vodi navezo naprej Domen, alpinist, ki pleza zelo preudarno. Čez strm skok in polico pridemo v zgornji amfiteater, kjer se stena zopet položi. Med plezanja štajerca nas začnejo obstreljevati kamnite krogle, ki jih rušijo pred nami GV in njegove stranke. Na srečo gre vse mimo nas. Ampak kam sedaj? Stene pred nami so vse navpične in zgledajo zelo težke. Le kje za hudiča je tisto mesto V. težavnostne stopnje in kamin nad njim? Domen se odloči potegniti levo prečko in nato po kaminu navzgor. GV-ja z njegovima klientoma nismo več videli, zato smo ostali sami s svojo intuicijo. Domen se odloči za polico v levo, kar kaže tudi skica in nato kamin navzgor, kar je tudi v skici. Prečka je na koncu zelo delikatna, saj ji zmanjka vseh grifov, tako da se komaj pregoljufam čez. Davidu je tudi bilo vroče. Vsaka čast Domnu, ki je plezal kot prvi. Ampak kaj ko smo prišli iz dežja pod kap. V smeri je res bilo nekaj klinov, ampak to ni bila več petica, to je smrdelo že po šestici. Domen se pogumno požene naprej, kaj požene, počasi se tihotapi čez previsni kamin. Z Davidom ga opazujeva in bolj na tenko dihava, vendar se Domen povzpne čez previsni kamin navzgor na štant. Tudi midva mu počasi slediva navzgor. Fanta me hvalita pri mojem plezanju, ampak ne vem zakaj, saj sem take težke stvari že lezel, ampak to je bilo že skoraj pred tridesetimi leti, ko sem bil še mlad in neumen, sedaj sem pa samo še neumen. Na najtežjem mestu mi ostane oprimek v levi roki, bliskovito se zagrabim z desno roko, a tudi desna roka ostane prazna, saj se mi je tudi ta odkrušil. Ne vem kako sem se zadržal brez padca, a mi je tudi to uspelo. Polahko se priplazim na stojišče. Ampak kaj ko veselja ni konec. Kamin še enkrat pokaže zobe in Domen ga zopet užene v kozji rog. Pod sabo zagledamo naveze, ki gredo bolj desno od nas in pridejo v pravo smer, kjer je ocena res samo V. Mi se priplazimo na gruščnato gredino, kjer vse samo čaka, da odleti v dolino. Sedaj nam je bila jasna kanonada, ki so jo sprostili predhodniki. Smo pazili, da se v dolino ni sprožil noben projektil, saj so bile za nami še ostale naveze. Za posladek konca smeri nas je čakala še tri cuge dolga prečka po zelo ozki in ponekod krušljivi polički z oceno IV+. Tudi čez njo smo se pregoljufali, a kaj ko sta nas na koncu čakali še dve zelo lepi dolžini vrvi kamina z oceno IV – IV+. Ob 17 h popoldne smo se povzpeli iz stene. Z našo varianto za pridne je smer ocenjena z VI, V, IV. Jaz seveda z A0, saj sem se dvakrat potegnil za gurtno. Nagrado za prepričljivo in lepo plezanje si je Domen našel sam na koncu smeri, kjer ga je čakal nov metulj ali frend v alpinističnem žargonu. Čaka nas še lažje plezanje po grebenu I-II stopnje do vrha smeri. Ampak Tofana je še kar visoko nad nami. Preobujemo se v nizke gojzarje, opremo pa imamo še na sebi, za vsak slučaj. Po šudrastem grebenu se veselo vzpnemo na vrh Tofane di Roses, kjer si končno sežemo v roke, slečemo plezalne pasove in z glave snamemo čelade. Od konca smeri do vrha smo hodili 1 uro. Na vrhu sledi še veselo slikanje in pospravljanje opreme. Za nagrado imam s seboj še pločevinko Laškega, ki si ga razdelimo.  Ura je že šest popoldan, zato se začnemo počasi ozirati po sestopu. Noge nas več ne ubogajo, saj smo cel dan viseli na konicah prstov in plezalnikov, sedaj pa je treba za sestop  položiti na tla celo stopalo, kar me-nas na začetku kar moti. Ampak tudi sestopa se človek navadi in tako se v zadnjih sončnih vzdihljajih prikotalimo nazaj do Dibonove koče, kje nas čaka avto in zasluženo pivo.  Odpeljemo se navzdol v Cortino, kjer nas veselo sprejme ostala družba. Za večerjo si privoščimo še nekaj jedače in jasno Janezovega vina. Okoli 23. ure se razlezem v svoji spalki do jutra.

Diana in Aleš sta »se šla» turista. Zapeljala sta se do jezera Misurina in tam uživala ob razgledih na Tri Cine in v svežem gorskem zraku. Ob jezeru namreč stoji zdravilišče za astmatike.

13.8.2015

Zjutraj malo poležim v šotoru skoraj do 8 h zjutraj, ampak začnejo me boleti kosti od tako dolgega ležanja in se vstanem. Diano seveda nič ne bolijo in veselo drnjoha naprej. Polahko se tudi ostali zbudijo in prilezejo iz svojih lukenj. Vsak si pripravi za zajtrk tisto, kar mu najbolj odgovarja. Po zajtrku se ostali odpravijo na sedlo Falzarego na frikarijo, z Diano pa ostaneva v kampu, kjer bova počivala, brala knjige, jaz pa bom pisal svoj gorniški dnevnik. Med lenarjenjem in počivanjem je minil najin dan. Okoli 17 h se privlečejo tudi ostali, ki so mimogrede poškilili na vreme in ugotovili, da jutri prihaja poslabšanje. Zato se dogovorimo, da po zajtrku podremo šotore in se odpeljemo domov. Cel večer se borimo z Janezovim vinom, a smo znova poraženci, kajti nekaj ga je ostalo še za jutrišnji dan. Spimo kot bogovi, saj jutri ne bomo več garali v stenah, ampak se lepo peljali proti Sloveniji. JEEEEE.

14.8.2015

Kot smo se že včeraj dogovorili, po zajtrku pospravimo tabor, plačamo in se odpeljemo proti naši mamici Sloveniji. Bilo je res LLLLEEEEEEEEEEPPPPPPOOOOOOOOO, nekateri so celo jokali.

Roman Mihalič – Gric

Cinque torre

Prvi dan sva z Domnom plezala v stolpih Cinque Torre.

Po prvi noči v Cortini, smo se dogovorili, da se lepo naspimo in gremo prvi dan plezat na Cinque torre, Gric je rekel, da so tam lepe kratke smeri, ravno pravšnje za vpezavanje in spoznavanje Dolomitske skale. Z Domnom se dogovoriva, da bova ta tabor plezala skupaj. Torej po zajtrku, se spakiramo in odpravimo proti parkirišču pod C.torre. Pristop do stene traja okoli 45min.

Ker nimava vodnička se malo sprehodiva in kmalu njdeva prijazna italjana, ki nama dovolita poslikat vodniček, po ratkem pregledu se odločiva za smer v Torre Romana in sicer smer po kaminu ocenjeno z 4+. Ker prvič plezava skupaj greva eno malo lažjo smer, da se malo spoznava. V prvi raztežaj zagrizem sam, ko pride Domen do mene se splogledava in sledi komentar, če so vse 4+ v dolomitih take, bmo težko plezali kaj višje ocene, zdela se nama je težka. Nadaljujeva proti vrhu in na koncu se strinjava, da ni bila najbolj enostavna. Sledi spust po vrvi in iskanje so alpinistov, kmalu jih najdeva na travniku medtem ko se sončijo. Vsi imajo dovolj,  vendar nama še ni, tako da se ostali odpravijo proti avtomobilom,midva pa zagrizeva še v eno smer, tokrat se odločiva za platasto 4+ v Torre Baracio. Ponoviva ze utečeno prakso, prvi cug moj, to pa je čisto nekaj drugega, lepa vertikala dobra skala in vse skozi nekaj za prijet, po 110m oba navdušena stojiva na vrhu in se pripravljava za ponoven spust ob vrvi, seveda so pa oči ves čas uprte v cilj naslednjega dne in sicer Tofano di Roses.

Po spustu najdeva Ino in se odpravimo na pivo (da se nama vsponi sploh priznajo) in seveda v avto in kamp. Takoj po prihodu v kamp se je začelo ogledovanje skice za naslednji dan in sicer smeri Dimai-Eötvös , 4+ 800m, v Tofani di Roses.

Drugi dan se zgodaj zjutraj vstanemo (ob 4ih) se nabašemo v avto in se zapeljemo do Dibonove koče, tam ruzake na rame in sledi 1h dolg dostop, ki ni prenaporen. Domen,Gric in jaz se odpravimo pod steno, Janez in Robi pa nadaljujeta proti ferati, ki vodi na vrh Tofane.

Ob 7ih vstopimo v smer, dogovor  je, da prvo polovico smeri plezam naprej jaz, po amfiteatru (kjer se razvezemo) pa nadaljuje Domen. Smer je bila zelo lepa, dobra skala v smeri sledimo zajedam in kaminom do amfiteatra vmes se malo umikamo navezi za nami, ki pa nas ne prehiti, mimo nas samo šiba GV z svojim klientom.

David Klančar

 

Tofana di Rozes – Ferrata Giovanni Lipella (3225m 12.8.2015)

Po včerajšnjem pogovoru  z Robijem sva se zmenila, da greva na vrh Tofane di Rozes po ferrati Giovanni Lipella. Vstali smo ob štirih. Robi in jaz gor po ferrati, Gric , Domen in David pa v južno steno preplezati smer Dimai-Eötvös ter nato na vrh. Po kavi in zajtrku smo ob petih odrinili proti prelazu Falzarego. Malo pred prelazom se cesta odcepi desno proti koči Angelo Dibona (2083m). Zadnja dva kilometra stežka prevozimo po slabi makadamski cesti. Okoli polšestih prispemo do koče, vzamemo nahrbtnike in odhitimo do južne stene.  V dobrih 30ih minutah pripešačimo do razpotja, kjer Gric, Domen in David  odidejo v steno z Robijem pa nadaljujeva naprej. Kmalu prideva do vhoda v ferrato, hitro si natakneva čeladi, plezalni pas in improviziran samovarovalni komplet. Že takoj na začetku se ferrata začne z skobami nato pa vstopiva v predor dolžine okoli 300 metrov, ki so ga med prvo svetovno vojno izkopali Italijani. Kmalu prideva iz predora in nadaljujeva po poti ki preči zahodni del pobočja gore Tofane di Rozes. Po nekaj izgubljenih višinskih metrih se ferrata kmalu spet nadaljuje in kjer se začne malo resnejša plezarija. Po hitrem vzpenjanju se po kaki uri odločiva za malico. Ko gledava kaj naju še čaka opaziva dve ženski, ki imata nekaj težav z navpičnim delom.  Pomalicama in kmalu sva pri navpičnem delu kjer sta še vedno ženski. Šlo je za dve Italijanki ki ju je ferrata očitno presenetila glede težavnosti, saj sploh nista imeli varnostne opreme. Vse kar sta znali povedati je bilo ” i’m not panic” in ” help us”. Grem mimo po desni strani in že se mi zahvaljuje, očitno je mogla samo videti kje se najlažje spleza navpični del povrhu vsega je bilo dokaj mokro saj je kar teklo iz skal. Po moji slabi angleščini ji še povem da je stena “sleepy”, hahaha. Hotel sem ji reči ” slippery” kar pomeni spolzka. No saj itak ni nič razumela. Ferrata se kmalu zaključi in sledi samo še vzpon do vrha. Tu pot zelo spominja na vzpon na Grintovec čez streho. Kmalu sva na vrhu Tofane di Rozes, ki je z višino 3225 metrov najnižja med Tofanami. Narediva nekaj fotk, pregledava zemljevid da spoznava okoliške vrhove in kmalu začneva sestopati po severni strani gore.  Kar hitro prideva do sedla kjer je v  bližini koča Giussani 2580m, a se odločiva  da bova kar sestopila na naše izhodišče kjer bova spila mrzlo pivo.  Prečila sva nekaj melišč in v slabih 30ih minutah sva bila že pri koči Dibona kjer smo zjutraj štartali.  Vsega skupaj je bilo za nama 6 ur hoje in okoli 1350 metrov višinske razlike. Na terasi pred kočo točeno pivo in dokaj hiter WiFi  sta bila pika na i.  Spoznala sva da je bila ferrata zanimiva in kar težka, brez jeklenice bi bila ocenjena z štirico ” IV”.

Janez Kastrevc