Dolenjci osvajali dvojčka v Peninskih Alpah: Castor (4228 m) in Pollux (4094 m)

Pretekli teden je Alpinistični odsek Planinskega društva Krka Novo mesto organiziral alpinistični tabor v Peninskih Alpah, kjer se na meji med Italijo in Švico nahajata dvojčka Castor in Pollux. Namen tega tabora je bil, da se pripravniki in tečajniki naučijo pravilno hoditi po ledenikih, spoznajo, kakšne nevarnosti se skrivajo, kako se jim izogniti  in seveda  osvojiti oba vrhova.

Dne, 03. avgusta 2010 se nas je 9 članov odprave v zgodnjih jutranjih urah odpeljalo svojemu cilju na proti. Po celodnevni vožnji, ki je potekala  na relaciji Ljubljana - Benetke - Milano smo zaradi prometne nesreče na avocesti pred Benetkami šele po 12-ih urah prispeli v dolino Aoste,  v naš ciljni kraj Saint Jacques na višino 1689 m. Tu smo Renaultovega Trafica, ki nam ga je kot že nekajkrat zaupal Atletski klub Krka, zamenjali s planinskimi čevlji, oprtali težke nahrbtnike in jo mahnili v hrib. Po slabi uri hoje smo prišli do koče Frachey (2066 m), kjer smo že imeli rezervirano prenočišče s čudovitim razgledom v dolino in na okoliške vrhove. Naslednji dan nas je prebudilo jasno nebo. Takoj po zajtrku smo se napotili proti naslednji koči Rif. O. Mezzalama (3036 m), ki pa še ni bila naš cilj. Prečili smo številne mostičke, pod  katerimi so drle ledeniške vode, nato pa se ob pogledu na ledeniške morene in slapove začeli strmo vzpenjati, saj je bilo pred nami kar 1400 m višinske razlike. Po petih urah smo prispeli do prve koče, kjer smo naše nahrbtnike z veseljem pometali po tleh in pojedli zasluženo malico. Sledil je vzpon do naslednje koče.

Po dobri uri hoje smo prispeli do dveh ledeniških moren, kjer smo v daljavi že zagledali naš cilj tistega dne - kočo Rifugio delle Guide Valle d'Ayas (3420 m). Kot kakšen čuvaj je stala v špici skale in budno zrla v dolino. Sonce je že kar močno pripekalo, ko smo prečili ledenik, ki je bil kakšnih 400 višinskih metrov pod kočo. Zaradi težkih nahrbtnikov, napolnjenih s težko opremo (vrvmi, cepini, derezami, klini, oponkami, lednimi vijaki,...) smo počasi lezli v hrib, pa tudi visoka nadmorska višina je še dodatno upočasnila korak. Po dobri uri vzpenjanja smo ob vrveh in po lesenih stopnicah prispeli do koče, kjer smo se namestili in preživeli čudovite gorske dneve.

Naslednje jutro nas je pričakalo slabo vreme. Začelo je snežiti, okoli koče pa je žvižgal močan in sunkovit veter. Da smo koristno izkoristili čas v koči, smo ponavljali vrvno tehniko. Po kosilu pa se je vreme toliko izboljšalo, da smo se odločili za hojo poledeniku. Odpravili smo se proti sedlu med Castorjem in Polluxom, ki se nahaja na višini 3800 m. Naredili smo dve ledeniški navezi, se opremili z derezami in cepini in se pričeli vzpenjati. Prečili smo številne ledeniške razpoke in bil je prav dober občutek, ko so bile že za nami. Ker pa je ponovno začelo močno snežiti, pa tudi vidljivost je bila vse slabša, smo na višini 3700 m obrnili in se vrnili v kočo.

Ko smo naslednje jutro pogledali v nebo, nam je zaigralo srce, saj je bilo jutro pravo nasprotje prejšnjega dne. Bilo je jasno, le še veter je nekoliko kazal svojo moč, tako da je bilo prav pošteno hladno. Vzpon smo pričeli ob 6. uri in naš prvi cilj je bil Castor na višini 4228 m. Po slabih dveh urah hoje smo prispeli na sedlo med dvojčkoma, kjer smo imeli krajši počitek. Po dveh urah vzpenjanja po pobočju z naklonino od 45 do 50 stopinj smo osvojili vrh Castorja. Privoščili smo si polurni počitek s krasnim razgledom po pogorju Monte Rosse, Matterhorna, Waisshorna, Mont Blanca, Doma in še vrhove številnih drugih 4-tisočakov, ki so se kopali v sončnih žarkih in bili prekriti s težkimi ledeniki. Za naše pokrovitelje smo naredili nekaj lepih posnetkov in skupinsko fotografijo, nato pa se ponovno spustili do sedla in se napotili do vznožja Polluxa, kjer je bilo izhodišče za naš drugi vrh.

Najprej nas je pričakala 150 m dolga grapa z naklonom 50 stopinj. Po njenem izstopu je bilo pred nami še 160 m skalne stene, druge in tretje težavnostne stopnje. Najtežji trenutki so nas pričakali na prečni plošči, ki je sicer bila zavarovana z vrvjo, vendar smo zaradi dodatne varnosti naredili še svoje varovanje. Sledil je še 200 m dolg vrhnji greben z naklonino do 50 stopinj. Po slabih dveh urah celotnega vzpona na vrh Polluxa, nas je tudi ta velikodušno sprejel, v vsem svojem sončnem sijaju na višini 4094 m. Po krajšem počitku smo se srečni in polni novih vtisov zadovoljni vrnili v kočo.

Naslednji dan smo se poslovili od prijaznih oskrbnikov in sestopili 1700 višinskih metrov do našega izhodišča, kjer nas je pridno čakal kombi in se z njim varno popeljali proti domu.

Jože Hartman

Opp. Fotografije si lahko  ogledate v naši spletni galeriji!