Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Prva dolenjska alpinistična odprava Andi 1999

V počastitev 85-letnice ustanovitve Planinskega društva in 25-letnice delovanja Alpinističnega odseka Novo mesto smo letos organizirali prvo alpinistično odpravo v tuja gorstva, in sicer v peruanske Ande. V Huaraz, Meko peruanskega andizma, kjer smo poleg drugih slovenskih alpinistov tudi mi stanovali v hotelu Galaxia, z gora niso prihajale dobre novice. Vreme je bilo zelo nestabilno in prožili so se številni plazovi, ki so pod seboj pokopali že nekaj gornikov. Že na prvi aklimatizaciji nas je tik pod vrhom pettisočaka Pisca za las zgrešil plaz klože; na vrat na nos smo zbežali v dolino,kjer smo čakali na izboljšanje vremena.

Drzna andska gora

Mesto Huaraz leži v dolini reke Sante med dvema gorskima verigama. Zahodna Cordillera Negra oziroma Črna veriga je polna zlata in večina rudnikov je v lasti tujcev; toda nas so v tej eksotični deželi mikali drugačni zakladi – sneg in led Bele verige, ki se v špansko govorečem Peruju imenuje Cordillera Blanca. Čakali smo na izboljšanje vremena in v naslednjem tednu, ko nevarnost plazov ni bila več tako velika, sta na vrh šesttisočaka Toclaraja prigazila Roman Mihalič in Tomaž Zalokar, Roman je smučal z vrha Ischinke, jaz pa sem ponoči soliral tisočmetrsko ledeno severno steno šesttisočaka Ranrapalce. Vsi štirje člani odprave smo se s tem dobro aklimatizirali in smo bili pripravljeni, da uresničimo svoje dolgoletne sanje. Gric, kot alpinisti kličemo Romana, se je s Tomažem odpravil proti Huascaranu, najvišjem vrhu Peruja, s katerega se je nameraval spustiti s smučmi, midva z Juretom Juhaszem, ki je dopolnil komaj dvajset let in je bil tako najmlajši član odprave, pa sva se napotila proti Chacraraju, najini sanjski gori. Chacraraju je ena od najdrznejših gora v peruanskih Andih in ima dva vrhova, ki ju povezuje oster in z opastmi ovešen greben. V 6001 meter visok vzhodni Chacraraju sem se zaljubil že pred šestimi leti, ko sem začel plezati in sem si ogledal film o prvem in do sedaj edinem vzponu čez vzhodno steno, ki sta ga opravila Slovenca Pavle Kozjek in Grega Kresal. Vendar njuna smer ni rešila glavnega problema stene, vitke vršne skalne piramide.

Pot po dolini Huaripampe do baznega tabora pri treh jezerih, ki se imenuje Laguna Tintacocha, je zelo poraščena in veselila sva se te odmaknjenosti, saj sva imela preobljudenih krajev že dovolj. Več kot teden dni sva nato v svojem baznem taboru čakala na izboljšanje vremena in razmer, saj je steno pobelil novozapadli sneg. Tako sva imela dovolj časa za razmišljanje o tem, kako se bova lotila težke, skoraj kilometer visoke stene. Že v mestu sva na razglednicah občudovala vitko goro, toda v živo je bila še veliko lepša in porabil sem skoraj celo kaseto, ko sem s kamero snemal panoramo gore v različnih delih dneva in v različnem vremenu.

Vzhodna stena vzhodnega Chacraraja - Krik črnega granitaVzhodna stena Vzhodnega Chacraraja (6001 m)
z vrisano smerjo Krik črnega granita

 

Kalvarija se začenja

Dvakrat sva znosila vso potrebno opremo do ledenika in 21. julija prespala pod steno, kjer sem se odločil, da kamero pustim pod skalnim previsom, čeprav sem bil še prejšnji dan prepričan, da bova najino plezanje posnela na filmski trak. Ponoči je občasno naletaval sneg in vrh gore je bil zavit v gost oblak.

Ravno ko sva pričela plezati, je na prostor, na katerem sva bivakirala, treščila ogromna ledena sveča. Treba je bilo torej pohiteti, saj se je stena prebudila, takoj ko je vanjo posijalo jutranje sonce. Zavila sva desno po strmi snežni rampi, ki povezuje centralno snežišče s Francoskim grebenom, po katerem je v šestdesetih letih močna ekipa takrat najboljših francoskih alpinistov po enem mesecu napenjanja fiksnih vrvi kot prva osvojila vrh. Po 200 metrih soliranja sva se navezala in zabila prvo varovališče. Žreb je odločil in kot prvi v navezi sem zaplezal v prvi skalni raztezaj, ki ni bil preveč težak, toda kljub temu sem dihal, kot da plezam izredno težak previs, saj sem imel na pasu cele šope plezalne opreme, na ramenih pa 10-kilogramski nahrbtnik. Toda Jure je kot drugi plezal z nahrbtnikom, čigar teža se je nagibala proti 40 kilogramom. S tako težkim tovorom je že hoditi težko, kaj šele plezati. Toda za teden dni plezanja v eni od najtežjih sten v Andih sva potrebovala prav vse, kar je imel v nahrbtniku, tako hrano, plinske bombice, gorilnik, opremo za bivakiranje in obleko kot tudi plezalno opremo za ledno, skalno prosto in tehnično plezanje. Prvi dan je bilo plezanje naporno, saj sta bila nahrbtnika najtežja in ničkolikokrat sva počivala, naslonjena na sneg ali skale, in dihala, dihala… Ob sedmih zvečer sva v trdi temi prišla pod previs na tretjini stene. Jure je šel kopat ploščad za bivak, jaz pa sem si moral vzeti čas za potrebno čepenje, saj sem imel od celodnevnega garanja krče v želodcu. Jure je odmetal skoraj meter ledu in snega, da mu je uspelo urediti najlepšo posteljo, kar sem jih doživel v stenah, in to je bilo za najini hrbtenici še kakšna odrešitev. Za zahvalo sem jaz kuhal do dveh zjutraj, njega pa sem pustil spati. Šele čez tri dni mi je v steni povedal, da je nalašč preslišal alarm naslednjega dne, saj se me je, spečega kot dojenčka, usmilil in me pustil še nekaj časa spati.

Trenutki mraza in sreče

Tako sva naslednji dan počivala, opazovala panoramo, ki je bila iz stene prečudovita, spremljala kose kamenja in ledu, ki so leteli čez steno in se celo sončila. Oprema se je ta dan dodobra posušila, saj sva imela sonce kar do treh popoldne. Zbudila sva se v novo jutro. Strmi snežni raztežaji so naju pripeljali pod pas previsnih serakov na sredini stene. Živci so se nama kmalu privadili na okolico, saj je vse kazalo, da bova pod in med temi nestabilnimi gmotami ledu preživela še ves dan. Začuda se tega dne ni podrlo nič večjega.

Jure je zaplezal v navpične skale, kjer si je pomagal s klini in je v lestvice stopal kar v derezah. Z navdušenjem sem ga fotografiral, saj je bil za njim super pogled na bele grebene in stene Andov. Takšni trenutki so za alpinista trenutki sreče in zadovoljstva in sam glede tega nisem izjema. V takih trenutkih je del te čudovite narave, ki je največji del človeštva ne pozna, in kadar se nemara le sprašuje o nesmislu svojega početja, bo takrat vedno našel smiseln odgovor.

Tako kot vsak dan v steni se je sonce ob treh popoldne, tri ure pred temo, skrilo. Začelo me je zebsti, kmalu sem šklepetal z zobmi in nedolgo zatem sem se že tresel, ta procedura pa se je ponavljala iz dneva v dan. Pred nočjo je Jure zaplezal v serak, ki je kot goba visel nad mojo glavo. Vpet sem bil v kar lepo število klinov in zatičev na varovališču, toda vse, kar je držalo, je bila ena sama oprtnica, na kateri sem visel, da sem jo pravilno obremenjeval; v takem položaju sem živčno spremljal Juretovo napredovanje, ker sem se bal, da bi padel. Toda celodnevno garanje je bilo poplačano, ko sva za ureditev bivaka potrebovala le slabo uro in – kar je bilo še bolj pomembno – spet je bil nad nama dovolj velik previs, da sva lahko brezbrižno zaspala. Znova sem kuhal do zgodnjih jutranjih ur. Celih pet ur sem potreboval, da sem pripravil dva litra mlačne vode, ki sva jo spila z energetskimi napitki, poleg tega pa sem pripravil še dva litra čaja za naslednji dan ter eno juho z nekaj makaroni za večerjo, ki je bila vsako noč v steni enaka. Čez dan je bilo treba plezati in ker ni bilo časa za kuhanje, je bilo kosilo le košček čokolade.

Luknja v snegu

Neprespana naju je kot vsa jutra dotlej zbudil sončni vzhod, toda kmalu so se pripodile meglice in v dolinah so se hitro razvijali kopasti oblaki. Bivak sva zapustila komaj ob desetih dopoldne. Zaplezal sem v zgornjo skalno stopnjo pod vršno piramido in s plezalniki stopal po majhnih poličkah, s cepini pa tolkel v led nad seboj. Po dvajsetih metrih sem zabil prvi klin. Skala je bila požlejena. Iz oblakov, ki so naju obdali, je pričel naletavati sneg. Po slabih desetih metrih brez varovanja sem že skoraj odletel, toda na srečo sem naredil še gib in se z roko zadržal na odrešilnem oprimku, ki mi je pomagal, da sem se potegnil čez gladko mesto. Kot vedno so bile vrvi zmrznjene, zaradi česar na varovališču nisem mogel narediti škripčevja, zato sem improviziral tako, da sem z velikim številom zank ustvaril čim več trenja med vrvjo, da sva s skupnimi močmi potegnila nahrbtnik za seboj. Sneg je še bolj naletaval, ko je prišel Jure do mene in nemudoma sem se preobul v plastične čevlje, saj sva po skali plezala v tesnih plezalnih čevljih, v katerih pa se nama je takoj zanohtalo v prste na nogah. Ko sem že v trdi temi plezal za Juretom in preklinjal, ker se mi je pod težo nahrbtnika v 70-stopinjskem pršiču ponekod ugrezalo do vratu, sem se kar hitro ogrel.

Vzhodna stena vzhodnega Chacraraja - Krik črnega granita pvi bivak

V prvem bivaku na tretjini stene

Čisto nič nisem bil navdušen nad njegovo idejo, da bi skopala snežno luknjo. Toda ko sem v soju čelne svetilke pogledal okoli sebe in videl globoke kraterje – sledi padajočega kamenja, sem se še kako strinjal. V snežnem metežu sva vsa premočena in dehidrirana kopala skoraj štiri ure. Ko sva popila mlačen vitaminski napitek, sem se oblečen v vsa Vrhova oblačila zavil v toplo spalno vrečo in tresoč se zadremal. Jure je slekel svoj premočeni goretex, potem pa še nekaj nakladal o juhi.

Zbudila sva se komaj okoli osme ure zjutraj poleg prazne kartuše plina in zmrznjene juhe. Spalka je bila polna snega, ki ga je metež ponoči nanesel v luknjo. Oprema, ki sva jo pustila pred vhodom, je bila en sam kup ledu in zmrznjenih vrvi, tako da sva ves dan namenila sušenju, kuhanju hrane in napitkov ter pravemu počivanju. Dan je hitro minil, saj sva ga večji del prespala. To je bil tudi dan, med katerim sva dobila navdih za ime smeri, ko je mimo najinih glav poleg luknje priletel črn granitni blok in porušil del seraka pod nama.

Mraz tik pod vrhom

Naslednje jutro naju je optimistično pozdravilo sonce. Za zajtrk sva tako kot vsako jutro dotlej pojedla veliko porcijo pire krompirja. S polnim želodcem sem potem zaplezal v strm žleb, kjer se začne vršna skalna piramida, ki je bila do takrat še nepreplezana. Kar sem zagledal z naslednjega sidrišča, me je pošteno pretreslo in skoraj nisem mogel verjeti svojim očem: snežno luknjo sva namreč skopala v serak, ki je visel na drugo stran v prepad…

Napredovala sva mnogo hitreje, saj sva vso opremo za bivakiranje pustila v luknji in s seboj vzela le pijačo in čelni svetilki. Nahrbtnik je bil sila lahek, toda le, ko sva plezala v snegu in ledu; ko pa sva se lotila skalnih raztežajev, je drugi zopet preklinjal težo, ker je nosil dva para plastičnih čevljev in dva para cepinov in derez. Skala v vršni piramidi je bila različnih kakovosti: en raztezaj je imel prvovrstno skalo, že v naslednjem sva testirala živce v kamnolomu, kakršnega ne premore niti slovenski Rzenik. Le 150 metrov pod vrhom sem že opazoval nekaj deset kilometrov dolgo senco najine gore, ki se je zaradi zahajajočega sonca vila še daleč proti Amazoniji. Skala ni bila več tako topla kot popoldne in ponovil se je koncert šklepetanja z zobmi.

Ovešen z vso kovačijo sem se z derezami zapletal v lestvice in s klini nabijal krušljiv previs, iz katerega je visela ledena sveča. Za vratom sem imel že polno peska, ki se je sesipal izza skalnih lusk.

Vzhodna stena vzhodnega Chacraraja - Krik črnega granita Markovic pvi raztezaji

Andrej Markovič v začetnih skalnih raztežajih

Po tem delikatnem mestu je bilo znova potrebno plezati kombinacijo ledu in skale, dolgo približno deset metrov, ta pa je pripeljala do novega, daljšega ledenega slapa. V soju čelne svetilke sem iskal vijake za varovanje v ledu in ker jih nisem imel na pasu, sem Juretu zaklical, naj mi jih pošlje po vrvi, pa se mi je zadri nazaj, da ne more, ker sva jih pustila v zadnjem bivaku. Ni mi preostalo drugega, kot da slap preplezam brez varovanja. Ko se mi je iztekla vrv in sem varoval Jureta ter gledal proti vzhodu, kdaj se bo pojavila luna, ki naju je ponoči spremljala že ves teden, je bilo najhuje. Veter je močno pihal, kar je bil znak, da vrh ne more biti več daleč, in ko sem varoval, se mi je skoraj zmešalo od mraza. Nog in rok sploh nisem več čutil, čeprav sem z njimi migal in brcal; zdelo se mi je, da je minila cela večnost, preden je Jure zaklical, da varuje. Toda ko sem se mu približal, ga skoraj nisem prepoznal: ledene svečke so mu visele iz nosa in prosil me je kot boga, naj čimprej priplezam na vrh in ga rešim čakanja na mrzlem vetru. Hitel sem, kolikor so mi dopuščala pljuča. Celoten raztezaj sem preplezal v prhkem snegu brez kakršnegakoli varovanja. Nikjer nisem imel nobene opore, toda plezal sem, kot bi se sprehajal po ravnem. Zaradi izčrpanosti mi je bilo že vseeno – samo da že pridem na ta vrh.

Prividi zaradi preutrujenosti

Vrv se je ravno iztekla, ko sem se kleče znašel na majhni snežni uravnavi. Vrgel sem se na hrbet, globoko dihal in skoraj nemočno opazoval zvezde. Veter je tulil in moja edina misel je bila, da Jure čimprej pride za menoj in da potem pobegneva iz ledenega pekla. Pogledal sem tudi na uro, ki je kazala nekaj minut do pol enih zjutraj.

Ko je končno prišel tudi Jure, sva se brez kakršnegakoli zmagoslavja in celo brez stiska rok obrnila in se pričela spuščati. Komplikacije z zmrznjeno opremo, še posebej z vrvmi, so nama bile na neskončnih spustih po vrveh že znane, tako da sva jih obravnavala s kar mirno krvjo. Po skalni piramidi sva opravila pet dolgih spustov s 60-metrsko vrvjo, nato prečila po strmi snežni polički, en raztezaj sestopala nenavezana in tako končno dosegla najino luknjo, od tam pa se še naprej spuščala po vrvi, solirala v sestopu in končno dosegla začetek ledenika. Tako naju je stena po osmih dneh spustila iz svojega objema.

Sneg na ledeniku, ki je ponoči primrznil, se je spremenil v predirajočo se snežno brozgo, ki sva jo gazila do kolen. Bila sva tako utrujena, da naju noge sploh niso več držale pokonci; med razpokami sva se po zadnjici dričala navzdol.

Konec ledenika sva dosegla okoli četrt ure popoldne ter se v varnem zavetju skal prvič malo bolje odpočila in sprostila, potem pa nadaljevala sestopanje, saj se je bližala tema, ki naju je ujela ravno na orientacijsko najbolj zahtevnem delu poti, na prehodu po travnatem pobočju, v katerem enostavno nisi smel zaiti iz prave smeri. No, midva pač sva in kar je sledilo, so bile štiri ure popolnega tavanja v temi s prižgano čelno svetilko, ki pa ni bila v nikakršno pomoč, saj je pokrajina, kamorkoli si pogledal, delovala sila podobno. Tako sva gledala okoli in iskala primeren prehod – ko sem kar naenkrat sredi jezera pod nama opazil lučke, ki so švigale sem in tja in začuden spraševal Jureta, če meni, da so po naju prišli prijatelji iz doline. Buljil je proti jezeru, pa ni ničesar opazil. Komaj naslednji dan mi je povedal, da je za svojim hrbtom slišal neko žensko, ki se je pogovarjala v slovenščini.

Vzhodna stena vzhodnega Chacraraja - Krik črnega granita Juras&Markovic

Jure Juhasz in Andrej Markovič po enotedenskem vzponu, ki jima je
vzel po deset kilogramov.

Počasi sva imela vsega dovolj in sva se odločila, da bivakirava, saj tako izmučena in dehidrirana, da sva imela že halucinacije, nisva mogla več nadaljevati poti. Prespala sva v skoraj pol metra visoki bodeči travi. Najbolj kruto pa je bilo, da že ves dan nisva pila tekočine, ves čas sestopa pa sva poslušala žuborenje slapa. Po 39 urah neprestanega plezanja od zadnjega bivaka in spuščanja z vrha v dolino sva po enem tednu vendarle lahko zaspala na mehkem in ne na tenkem armafleksu na ledu. Ko sva se drugo jutro zbudila, sva opazila, da sva se mnogo preveč spustila in da bo potrebno hoditi nazaj v hrib; oba sva bila pošteno jezna, pravzaprav sva se že smilila sama sebi. Končno sva prišla k enemu od treh velikih jezer, ki ležijo v okolici baznega tabora. Ustavila sva se in vsak je popil šest litrov vode, in to brez težav, kar pa nama je bilo najbolj smešno, je bilo to, da naslednjih 24 ur sploh nisva šla na vodo.

Proslavljanje uspehov

Okoli polnoči sva po celodnevni hoji pod težo nahrbtnikov, v katerih je bila natlačena, predvsem pa je visela oprema in obleka za skoraj tri tedne bivanja v gorah, prišla do ceste, ki vodi nazaj v mesto Huaraz. V vasi sva pričela razbijati po vratih hiše, v kateri je imel lastnik trgovino. Zbudila sva ga iz trdnega spanja in mu dobrih 15 minut razlagala, da želiva menjati peruanske solese za hrano in pijačo, saj je sprva mislil, da beračiva in se je delal, da ključa nima pri sebi.

Medtem ko je Jure plačeval račun, sem jaz ustavil tovornjak, ki je proti Huarazu peljal skupino delavcev. Mislila sva, da se bova peljala v topli kabini tovornjaka, a sva se na zadnjem delu odprtega kamiona, oblečena v termo perilo in zgoraj le v termo flis. Sanje, kako bova prišla v Huaraz in šla takoj v restavracijo na celega polla (piščanca po špansko), sva v trenutku spremenila in pričela na glas razmišljati, kako bi bilo, če bi imela toplo odejo. Peljali smo se čez prelaz na višini 4700 metrov in temperatura za najini deset kilogramov shujšani telesi, kot je naslednji dan v mestu pokazala tehtnica, ni bila ravno prijetna. Zavita v armafleksa in pokrita s škatlami, ki sva jih našla na tovornjaku, sva skoraj tulila od mraza. Na glavo sem si dal celo pvc vrečko, da me ne bi prepihalo, a je bilo vse zaman.

Okoli četrte ure zjutraj sva prišla v Carhuaz, od koder sva najela taksi do Huaraza, kamor sva prispela okoli petih zjutraj. Popolnoma izčrpana, lačna in neprespana sva odšla v hotel, vso kramo zmetala po sobi in se zleknila na postelji, vendar nisva zaspala; javiti sva se morala prijateljema, ki sta verjetno že bila v hudih skrbeh za naju.

Potrkala sva torej na sobna vrata in vstopila. Zagledala sva Romana, ki sva ga dobesedno stresla s postelje, vendar nama ni zameril, saj se skoraj tri tedne nismo videli. V pogovoru sva najprej izvedela, daj je Tomaž odšel na jug in da je Roman smučal z vrha Huascarana, potem ko sta na njem stala skupaj s Tomažem, in da se je le nekaj dni kasneje s smučmi spustil tudi s šesttisočaka Chopicalqija. Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo šli vsak na svojega piščanca, o katerem sva z Juretom toliko sanjala v steni, in da smo pošteno nazdravili našim avanturam.

Ko sva se po treh tednih bivanja v gorah zopet lahko zleknila v posteljo, sem se večkrat vprašal, kaj nas žene v skrajne napore, ki v enem tednu človeku vzamejo 10 kilogramov, kaj nas žene v mejne situacije, ko je nit med življenjem in smrtjo čisto tenka. Vsakič sem poznal drugačen odgovor, toda nobeden ni bil potreben, saj ima vse naše početje svoj smisel, ki pa je veliko ljudem nesmiseln. Velikokrat sem si po komaj preživelih podvigih obljubil, da bom alpinizem obesil na klin, toda ko sem se v dolini spočil in nabral novih moči, me je zopet gnalo naprej v nove avanture. Čuden je ta alpinizem, težko ga razume že alpinist, kaj šele nepoznavalec. Alpinizem je način življenja, je volja do življenja in je ljubezen do življenja.

Jure Juhasz, Andrej Markovič, Roman Mihelič – Gric in Tomaž Zalokar

[wdgpo_plusone]

Vzhodna stena vzhodnega Chacraraja - planinski vestnika

Planinski vestnik 1999, letnik 99, številka 11