Spominski tabor Tamar 2016
Kot je že v tradiciji našega alpinističnega odseka, se preminulim članom spoštljivo poklonimo. Tako smo v letu 2016 pripravili spominski tabor v Tamarju, katerega namen je spomin na Majdo Rajer ter Nadi Špiler, ki sta se leta 1982 smrtno ponesrečili na Kotovi špici.
Zaradi čudnih vremenskih razmer je naš tabor visel v zraku še v četrtek na ferajnu. Ni se točno vedelo ali bo tabor trajal samo en dan ali bo dva dni. Glede na to, da je 8. februar kulturni praznik in dela prost dan bi lahko tabor trajal 3 dni. V četrtek smo se le dogovorili in v petek ob 8 uri zjutraj, se je prvi avto odpravil proti gorenjski. V njem smo bili Tomaž Z – Fako, Metka D. in jaz. Ker je bil dan še mlad smo se odločili, da imamo krajši izlet v dolino Vrat. Želja je bila, da se zapeljemo do Aljažovega doma vendar je bila cesta preveč poledenela. Tako smo se odpravili do slapa Peričnik.
Okoli 13 ure smo parkirali v dolini Ponc. Na tem mestu je treba pohvaliti našo Planico. Od lanskega tabora je ostala enaka samo še cesta do doline pod Poncami.
Prvi večer smo bili sami in ga preživeli ob igranju družabne igre človek ne jezi se. Kaj se ne bom, če me pa vedno zbijejo pred hišico. Tako sem šel malo bolj znerviran v posteljo. V soboto pa neprespani noči so začeli kapljati ostali člani.. Dogovorjeni smo bili, da se zberemo pred kočo ob 9 uri in se na skupni turi odpravimo do Slemenove špice (1.911 m.nm.v). Ostali del odprave je malo zamujal in dohod smo imeli okoli 10:30 ure. Pri koči smo se tako zbrali: Jelka B. T., Romana T., Mojca in Matej B., Matevž K. – Jajo, Rok R., Fako, Irena M., Igor Z., Metka D. in jaz. Pot nas je vodila mimo lednih slapov, ki pa na našo žalost niso bili narejeni. Edini, ki bi bil pogojno plezljiv je bil Centralni slap. Nadaljevali smo mimo Črnih vod, tu je pot postala bolj pokončna in podlaga ledena. Na delih steze bi skoraj, da bilo potrebno natakniti dereze. Vendar, ko gre horda mimo se vsaka pot vhodi. Markacije so bile v tem delu poti lepo vidne, ko pa smo prišli do planjave pod severno steno Male Mojstrovke, so markacije izginile, vendar to ni predstavljalo problema, ker je bil naš cilj pred našimi nosovi. Med hojo pod severno steno Mojstrovke je Matej B. vsak 4x pokazal potek Kovinarske, vsake toliko pa nas je ropot in trušč iz sosednjih Ponc spomnil, da sneg še ni predelan in da je nevarnost plazov velika. Da pa bi bila skrb še večja, so se Matej K., Gregor K., Primož S. in Borut M. – Suhi dogovorili, da prečijo njihov greben.
Do Slemena smo ubrali direktno linijo in se z malo griženja kolen povzpeli nanj. Tu pot postane položna in prijetna za hojo. Polega tega pa je na nas posijalo sonce in postali smo »kolektorčki«. Na vrhu Slemenove špice se nismo dolgo zadrževali, ker je močno pihalo. Malico in počitek smo si privoščili malo nižje, kjer se nahaja vpisna knjiga in žig (prva je polna, drugi pa je pogrešan v akciji). Posedli smo se na sneg in uživali v razgledih na Jalovec in Mojstrovko. Med tem so na Slemenovo špico prišli še planinci iz smeri Vršiča. Nismo se dali motiti in smo še naprej uživali v »ljubljanski plaži«. S težkimi nogami smo se odpravili nazaj v dolino. Sestop smo opravili po enaki poti kot vzpon. Pri koči v Tamarju smo bili okoli 13 ure. Nekaj minut za nami so v dom prišli tudi osvajalci Ponc, kar pa jim ni uspelo. Vsak od njih se je v kočo vrnil iz druge strani…
Malo smo pokramljali pred kočo, pojedli pustni krof in se okrepčali. Prva, ki sta se odpravila v dolino sta bila Primož S. in Igor Z.. Kmalu za njima pa so se v dolino odpravili še ostali. V planinskem domu v Tamarju smo tako ostali Fako, Roman M. – Gric in Diana Serini, Matej B., Rok R., Jajo, Gregor Š. ter jaz z mojo drago.
Naš načelnik Gregor Š. se nam je pridružil naknadno, saj je imel izobraževanje in ledne tehnike za alpinističnega inštruktorja v Mlačci.
Tradicionalno pri nas je, da ko sonce zaide in se pokažejo zvezde na nebu se tudi mi napotimo do spominskega obeležja Nadice in Majde. Hodili smo v strjeni koloni s prižganimi čelkami. Na našo srečo smo prvo svečo prižgali, ko smo se odpravljali na Slemenovo špico in nam je bilo v temi olajšano iskanje spomenika. Zbrali smo se v krogu okoli obeležja in naši bolj izkušeni člani so povedali zgodbo, kako je prišlo do tragične nesreče. Poklonili smo se jima z minuto molka in požirkom domačega zvarka Fakota.
Po poklonu našima članicama smo se vrnili v planinski dom. Enako kot lansko leto smo tudi letos na TV gledali skoke. Mislim, da jih je Matej B. gledal drugič. Prvič jih je lani!. Kazalci na uri so se obračali in čas je bil, da se odpravimo v horizontalo.
Naslednje jutro smo se zbudili v deževen dan. Planov za nedeljo nismo imeli, zato smo začeli pakirati. Pri avtomobilih smo bili okoli 12 ure in v Novem mestu ob 15 uri.
Tabor v Tamarju v meni vsako leto pusti prijetne občutke. Glede na to, da je spominski tabor za naše preminule članice čutim obvezo in dolžnost pri udeležbi.
FOTO: Matevž Kušer – Jajo
[wdgpo_plusone]
Kdo je Matej K. v zadnji vrstici četrtega odstavka? 😉
Matej Kocbek. Naša štajerska okrepitev!
Izčrpno poročilo. Lepo.