Razširjena Slovenska planinska pot

Razširjen del Slovenske planinske poti sem pričel 31.1.2016. Namen je bil, da opravim z razširjeno planinsko potjo kot pripravo na dejansko pot. Vsak vrh ali planinsko kočo, ki sem jo obiskal bom v nadaljevanju opisal. Poti na vrhove sem izbiral, da so lahke nezahtevne poti, ki so lepo markirane in tudi obiskane.

Preglednica datumov obiska in žigov iz Razširjene Slovenske planinske poti

Košuta – Veliki vrh (30.1.2016)

V preteklem tednu je bilo mogoče zaslediti po spletnih portalih, da so razmere v naših hribih za ledno plezanje zelo ugodne. V 5. tednu januarja je bila napovedana inverzija. Tokrat se vremenoslovci niso zmotili in posledica je bila, da so se vsi slapovi začeli topiti. Na osnovi tega smo se na ferajnu 28.1.2016 z Gricom dogovorila, da pridobiva žig vrha razširjene Slovenske planinske poti. Glede na vremensko napoved je kazalo, da bo vreme najugodnejše v Karavankah. Izbor ni bil težak in odločitev je padla, da v soboto, 30.1.2016, obiščemo Veliki vrh Košute. Poleg naju z Gricom sta se nama pridružila še Primož Slapničar, Rok Rupečič in Gregor Klančar.

Odhod iz Novega mesta je bil ob 7 uri zjutraj. V avto natovorim Grica in Primčija in se odpravimo proti Trebnjem, kjer poberemo še Roka. Pot nas vodi mimo Ljubljane do Kranja kjer natovorimo Gregorja. Pot nadaljujemo proti Tržiču in Podljubelju. Gregor in Gric se dogovorita, da na vrh pristopita po ferati. Jaz, Primož in Rok pa po klasični planinski poti. Na cesti proti mejnemu prehodu Ljubelj zavijemo proti kmetiji Matizovc. Parkiramo malo pod kmetijo in nadaljujemo pot peš do planinske koče na Kofcah. Do koče smo hitro in tudi pot je kar solidna. Ves čas so se sivi oblaki vrteli okoli nas, vendar dežja ni bilo. Od koče naprej je bilo do grebena še ugodno vreme. Na grebenu pa so planinci obračali v dolino. Enega izmed njih vprašam kaj je tako groznega in odgovori mi da piha orkanski veter. Planinec je imel prav, na grebenu je pihalo, da je pohodne palice odnašalo. Vendar to nas ni ustavilo. Na vrh smo prišli po 2 urah in 6 minutah. Poiskali smo manjše zavetišče, da smo poklicali drugo navezo. Povedala sta, da sta 1 uro od vrha. Odločili smo se da jih počakamo v koči na Kofcah. Med čakanjem spijemo čaj in pomalcamo. Po eni uri sta v koči tudi Gregor in Gric tako, da se skupaj odpravimo nazaj na izhodišče.

ŽIG: Nahaja se v planinski koči Kofce (prosite oskrbnika in vam ga izroči).

Lisca (31.1.2016)

Nedeljo, po sobotni turi sem svoji dragi obljubil, da greva nekam na izlet. Odločila sva se, da se odpraviva na Lisco. Od doma sva odšla okoli 11 ure. Med vožnjo do Sevnice je padal dež in mislila sva že obrniti in se odpraviti domov.

Vztrajnost se nama je poplačala in ko sva parkirala svoj avto na koncu vasi Breg, na izhodišču Jurkove poti je dež ponehal. Razmišljal sem, da bo pot blatna, saj je Lisca visoka komaj 947 m.nm.v. in verjetno zaradi tega zelo obiskana, Že po nekaj metrih je bilo očitno, da bo pot lepa. Hodila sva po zelo dobro markirani poti, do vasi Razbor. Pot tu poteka po asfaltirani cesti, skoraj do vasi Lisce. Malo pred vasjo se odcepi in poteka preko travnikov neposredno proti vrhu. Ko prečiš travnike se ponovno vrneš na asfaltno cesto, tu je postavljen planinski znak, ki kaže še 50 min do vrha Lisce. Od tu naprej pot postane malo bolj strma. Povzpenja se proti cerkvi sv. Jošta. Na poti je zelo lepa razgledna točka pri “lisičjih luknjah”. Od tu do cerkve sta še dva vzpona. Od cerkve naprej pot zavije skrajno levo in se začne ponovno vzpenjati. Po 500 m zavije, desno in to je zadnji vzpon do vrha.

Vrh Lisce je zelo prepoznaven saj so na njem travniki. Tudi Tončkovega doma ne moreš zgrešiti, ker je ogromen. V koči spijeva čaj in srečava Mežnarčiča Andreja. Po 15 min se odpraviva nazaj v dolino. Sestop je hitro mimo in vreme je zdržalo.

ŽIG: Nahaja se v vetrolovu Tončkovega doma.

Trdinov vrh (1.2.2016)

Po vikendu slabega vremena v hribih sva se za ponedeljek z Matejem Brulcem dogovorila, da izkoristiva lep sončen dan in 18 stopinj celzija za pohod na domači Trdinov vrh. Odhod imava po službi ob 15 uri. Po nekaj minut vožnje parkirava na koncu vasi Gaberje pri Šumečem potoku.

Pot do Trdinovega vrha je zelo obiskana, kar je razvidno od stanja poti. Markacije so lepo vidne tako, da orientacija ni težavna. Prvi del poti vodi do planinskega doma Gospodična, ker je med tednom zaprta, se odločiva za pot mimo Elektro doma, ki poteka bolj neposredno proti vrhu. Od planinskega doma do vrha je še približno 30 min hoje. V tem delu se tudi pot nekajkrat postavi bolj pokonci in je treba kdaj ugrizniti v kolena. Zadnji vzpon do vrha ima dve možnosti. Ena je direktna in zelo strma, druga pot pa je bolj položna. Odločiva se seveda za bolj strmo. Na vrhu se v cerkvi sv. Jere preoblečeva, nastaviva čelne svetilke in se odpraviva nazaj v dolino.

ŽIG: Na vrhu je žig in vpisna knjiga.

Mirna gora (8.2.2016)

Za naš kulturni praznik smrt pesnika doktorja Franceta Prešerna sva se z drago odločila, da obiščeva Mirno goro. Ker se nahaja v bližini našega doma, je bil odhod ob 10 uri. Peljala sva se mimo Dolenjskih Toplic do najninega izhodišča, ki je bil iz Vrčic. Yeti-ja parkirava na velikem parkirišču ob cesti in se odpraviva proti svojemu cilju.

Cesta prvo vodi po asfaltirani cesti. Kmalu preide v makadamsko gozdno cesto in večino poti ostane tako. Vmes se dvakrat odcepi od glavne ceste. Ves čas pa je pot zelo lepo markirana. Presenečen sem bil nad odsevniki, ki svetijo v temi na vseh pomembnih križiščih. Zelo olajša pot, če jo opravljaš s čelno svetilko. Hitro prispeva do vasi Planina. Na začetku vasi je cerkev sv. Ilije. Na sredi vasi je križišče, kjer planinska pot zavije desno. Ta del poti je poimenovan “Učna pot” in ima lepo označeno rastje ob poti. Tako ti hitro mine zadnji vzpon do planinskega doma na Mirni gori. Vrh Mirne gore se nahaja malo naprej od planinskega doma in je lepo markiran. Po prvem vzponu prideš do mobilnih oddajnikov, nadaljuješ še 200 m in pred seboj zagledaš vrh.

Po kratkem počitku se vrneva do planinskega doma, ki je na našo srečo odprt, kljub temu, da je na njihovi spletni strani pisalo, da imajo ob ponedeljkih zaprto. Draga si naroči čaj jaz pa si privoščim odlično pečenico, kislo zelje in ajdove žgance. Na izhodišču sva okoli pol druge ure.

ŽIG: Na vrhu Mirne gore se nahaja vpisna knjiga in žig.

 Kum & GEOSS (13.2.2016)

Po sneženju v petek smo se v soboto prebudili v prečudovito jutro. Z drago sva imela v planu, da obiščeva vrh, ki je nižji od 1500 m, saj so višje plazovna opozorila četrte stopnje. Prebudim se okoli 8 ure in si pristavim za kafe. Draga še poležava v postelji. Na Facebooku mi Matej Brulc napiše, da bi se nama pridružil. Povem mu, da se odpravljava na Kum, saj sem med pitjem kave pogledal ARSO portal in ugotovil, da je popoldne poslabšanje vremena.

Ko se draga prebudi in opravi svoje jutranje rituale, se Matej pripelje do nas in že smo na poti proti Litiji in nato Trbovljam. Avto parkiramo malo nad križiščem, kjer se zavije za Kum, točno nasproti našega izhodišča. Pot smo si izbrali preko Čebulove doline. Od začetka se pot strmo vzpenja in je zelo ozka. Na desni strani imaš globok padec, vse do Save. Hodimo pazljivo in gledamo pod noge. Po približno 1 km se pot položi in prišli smo na začetek Čebulove doline. Na nas posije sonček in korak postane lažji. Pot ni nič uhojena tako, da si sami ustvarjamo gaz. Po 30 min zapustimo Čebulovo dolino in na križišču, kjer se sreča pot iz Zagorja opazimo dva pohodnika. Lepo se pozdravimo in nekaj metrov poti opravimo skupaj. Pot nato poteka po gozdni poti in je zelo položna. Ta del mi je najdlje trajal. Iz gozdne poti nato zaviješ desno v dobro markirano, vendar zelo neprijetno pot, ki preči pobočje vse do pod vrha Kuma. Zadnji vzpon je bil dobro uhojen in tako smo bili v kratkem na vrhu. Oba z Matejem sva merila čas in nama je kazalo nekaj minut več kot dveh ur. Po planinski tabli na začetku poti naj bi le-ta trajal tri ure in pol, po portalu Hribi.net pa tri. Vsi trije smo se skupaj usedli na zelo dober čaj v planinskem domu na Kumu. Pot v dolino je potekala veliko bolj tekoče, le zadnji del poti je bil bolj spolzek tako, da smo hodili bolj previdno. Pri avtu smo bili v uri in pol.

Po kratki pavzi smo se zapeljali še do Geometričnega središča Slovenije, ki se nahaja cca. 30 km od Trbovelj v vasi Slivna. Po pridobljenem žigu so bili naši želodci že prazni in zadišali so nam krofi s Trojan. Matej jih je nabavil dvanajst, jaz pa sem pojedel enega. Doma smo bili ob 18 uri.

ŽIG: Kum – V planinskem domu je vpisna knjiga in žig; GEOSS – Gostilna Vrabec v centru vasi Slivna

 Gradišče pri Višnji gori – Lavričeva koča na Gradišču (20.2.2016)

Po petkovem dežju si v soboto nisem obetal kakega pohoda. Še zvečer je padal dež kot iz kabla. Moj cilj pa se je nahajal zelo blizu, poleg Višnje Gore. V soboto zjutraj sem se prebudil v mokro jutro, dež sicer ni padal, vendar je bilo vse razmočeno. V avto se napokam okoli osme ure in se odpravim proti Višnji Gori. Pot me vodi mimo vasi Police in nato do mojega izhodišča Blečjega Vrha.

Avto parkiram na križišču pri tabli, ki označuje začetek poti mimo dveh slapov. Predhodno sem si pot ogledal na hribi.net, zato sem vedel kam sem namenjen. Začetek poti poteka po gozdni poti in je zelo lepo markiran. Ko prispeš do table, ki te opozori na prisotnost medveda, se držiš desne in se začneš vzpenjati. Kmalu se vzpneš na Kucelj. Na njem stoji razgledni stolp in geodetska označba. Pogled na KSA je fantastičen. Malo se ustavim in razgledam. Ta del poti je označen s tablami in vodi ob robu gozda. Pri zadnji tabli pa zavije desno in se začne spuščati proti vasi Gorenje Brezovo. Pot z gozdne steze preide v asfaltirano cesto. Po njej hodiš do križišča v vasi in pri kapelici ter smetnjakih zaviješ skrajno levo. Še vedno hodiš po asfaltirani cesti, do table, ki označuje pot dveh slapov, pri njej zaviješ desno na travnato pot. Hodiš med električnimi pastirji po vijugasti poti.Od nje se odcepiš desno in začneš zadnji vzpon. Skozi mali gozdiček se vzpneš do vrha Gradišča pri Višnji Gori. Na njem stoji križ, na katerem je žig in vpisna knjiga. Opravim vse dolžnosti in pogledam na telefon, kje se nahaja Lavričeva koča. Ugotovim, da je razdalja do nje 23 km. Je videti, da sem na napačnem Gradišču! Odpravim se nazaj do avtomobila in se odpeljem proti Ivančni Gorici in Stični. Pravo Gradišče in Lavričeva koča na njem se nahaja popolnoma drugje, kot sem mislil. Po nekaj minutah vožnje od Stične sem pri koči. Razgledam se okoli in ugotovim, da je bilo Gradišče, ki sem ga obiskal jaz višje in imelo je lepši razgled. Tolažba. V Lavričevi koči si naročim kavo in ponovno opravim vse dolžnosti. Oskrbnico vprašam po svojem prvem cilju in pove mi, da je okoli nekaj Gradišč.

Po uri vožnje sem v Novem mestu ob 12ih.

ŽIG: V Lavričevi koči (prosite oskrbnika); Gradišče pri Višnji Gori, na križu poleg vpisne knjige

 Polhograjska Grmada (21.2.2016)

Po sobotnem pohajkovanju okoli Višnje Gore sva se z drago dogovorila, da v nedeljo obiščeva dva vrhova. Za prvi cilj sva si zastavila Grmado pri Polhovem Gradcu. Vremenoslovci so napovedovali lep dan in niso se zmotili. Iz Novega mesta sva se odpravila okoli pol devete ure. Na avtobusni postaji v Polhovem Gradcu sva parkirala okoli 9:30. Prvi del vzpona od Polhovega Gradca do doma PD Blagajna je bil zelo razmočen. Od doma naprej pa večji del poti hodiš po makadamski cesti. Pri opuščenem kamnolomu se držiš leve in po nekaj minut hoje križaš pot, ki se priključi iz Dvora. Ta del poti je raven in lep sprehod. Ponovno se začneš vzpenjati pri Lovskem domu, kjer je tudi križišče za Malo Grmado. Od križišča do vrha pot vijuga po grebenu, ki nudi prečudovit pogled na polhograjske dolomite.

Vrh Grmade je lepo označen, na njem se nahaja vpisna knjiga in žigi. Glede na lepo vreme je bila Grmada zelo obiskana. Pogled iz nje proti KSA pa je fantastičen. Po nekaj minutah počitka se odpraviva po enaki poti nazaj v dolino.

ŽIG: Na vrhu Grmade se nahaja žig in vpisna knjiga.

 Krim (21.2.2016)

Po čudovitem sprehodu na Polhograjsko Grmado sva se z drago odpravila mimo Ljubljane proti Igu na Krim. Parkirala sva v vasi Iška na velikem parkirišču ob cesti. Ko sva se ponovno oblekla, sva zakorakala kot divjaka in prva bela oznaka za Krim naju je zavedla, da sva do vasi Gornji Ig hodila po cesti. Na tem delu poti ni nič zanimivega, razen dva partizanska spomenika. Zaradi frfravosti se je najina pot podaljšala za, kar nekaj kilometrov.

V vasi Gornji Ig se priključiva pravi planinski poti. Takoj ob njej srečava ogromne oznake in planinske napotke. Tudi pot se začne strmo vzpenjati in začneva srečevati druge planince. Med hojo srečava starejšega gospoda z motorno žago, ki se ravno pripravlja čistiti pot. Vprašava ga, kaj se dogaja in pove nama, da pripravlja pot za nočni pohod, ki bo v nedeljo. Kmalu ponovno prečiva asfaltno pot in pred nama je zadnji strm vzpon do vrha. Tu je bila pot zasnežene in poledenela. Hodila sva počasi in začela se je poznati utrujenost. Tik pod vrhom srečava mlado družino, ki z otroki izkorišča snežni pas, da se sankajo. Pred planinsko kočo je mrgolelo ljudi, saj je bil dan zelo lep. Vstopiva notri in doživiva najslabšo postrežbo do zdaj v planinskih kočah. Hitro popijeva čaj in se odpraviva nazaj v dolino.

Med hojo navzdol ponovno srečava gospoda, ki je bil markacist, saj je tokrat popravljal planinske markacije. Prijetno se pozdravimo in nadaljujejo pot. Tokrat ne zgrešiva odcepa v vasi Gornji Ig in sestopiva po pravi poti. Ugotoviva, da bi bil najin sprehod veliko lepši, če bi izbrala pravo pot in ne asfaltirano. V avtu se preoblečeva in odpeljeva nazaj v Novo mesto.

ŽIG: V planinski koči

 Krekova koča na Ratitovcu (5.3.2016)

V četrtek na ferajnu je postalo jasno, da za konec tedna odpade visokogorje. Po vseh naših hribih je bila tretja in četrta stopnja plazov. No v petek se vseeno odločim, da na skupni mail napišem, ali želi kdo z menoj na Ratitovec. Oglasi se David Klančar in hitro sva dogovorjena za akcijo.

Odhod sva imela ob 8. uri pred njegovo hišo. Hitro sva prispela do Ljubljane in naprej do Škofje Loke. Od tu naprej pa je cesta postala vijugasta in pot je potekala bolj počasi. Peljala sva se mimo Železnikov, do vasi Prtovč. Na parkirišču je že malo padal sneg. Hitro sva se oblekla in zapodila v hrib. Pred odhodom naju je še prijazni gospod opozoril, naj izbereva desno pot. Že takoj, ko sva za seboj zapustila zadnjo hišo, se je pot postavila pokonci. Nekaj časa sva se strmo vzpenjala in hitro je teren postajal vse bolj zasnežen. Ko sva prišla ven iz gozda, je bil najin vid omejen na 10 metrov zaradi goste megle. Hodila sva po grebenu in samo upal sem, da novo zapadli sneg iz pobočja, ne zgrmi na naju. Med hojo sva pri velikem balvanu opazila naslonjene smučke, očitno je bil strmi vzpon prevelik zalogaj. Po strmem vzponu je strmina popustila in pred nama se je pojavila ravnina, ki ji zaradi goste megle nisi videl konca. Vse je bilo belo, da skoraj nisi opazil horizonta. Očitno pa se je s to težavo tu srečal že nekdo pred nama, saj so planinske oznake puščice, nataknjene na palice visoke 2 m.

Pri koči sva bila v slabi uri hoje. Glede na stanje poti in dejstva, da ni bilo opaziti prevozne ceste, je bilo jasno, da nekega izobilja v koči, kar se prehrane tiče ne bo. Tako sva z Davidom popila čaj in se odpravil v dolino. Pot navzdol je potekala veliko hitreje, saj je bil korak mehak zaradi obilice snega. Na izhodišču sva se preoblekla in se odpravila proti domu.

ŽIG: V Krekovi koči prosite oskrbnika

 Donačka gora (6.3.2016)

Z drago sva si za soboto zastavila visoke cilje. Glede na vreme, ki je kazalo, da bo lepo le v vzhodni Sloveniji, sva se odločila, da obiščeva Donačko goro, Boč in Resevno. Pot naju je iz Novega mesta vodila po avtocesti do Brežic in nato mimo Bizeljskega, Bistrice ob Sotli, Rogaške Slatine do Rogatca. V Rogatcu z glavne ceste zaviješ desno v središče in se mimo njega voziš po cestnih oznakah za Donačko goro.

Izhodišče sva imela pri Rudijevem domu. Draga je opravila še potrebe in počasi sva se odpravila proti vrhu. Ker, je Donačka gora območje pragozda sva vzpon opravila po poti, ki poteka ob robu pragozda. Prvi del je potekal po gozdnih kolovozih, ki so bili zaradi mokrega snega blatni. Pot se je zelo počasi vzpenjala in tudi sledi predhodnih planincev so izginile. Pot, ki sva jo izbrala, je lepo markirana in označena s planinskimi oznakami. Ko pot postane bolj strma na svoji desni strani opaziš tri kamnite piramide, po nekaj zavojih in vzponih hodiš po njihovih vrhih. Na najino presenečenje se v tem delu poti pojavi tudi kratka »ferata«. Hitro sva preko nje in že sva na vrhnjem grebenu. Donačka gora ima dva vrha, prvi je gol na drugem pa je postavljen kamniti stolp. Pri kamnitem stolpu je vpisna knjiga in žig. Opraviva še skupno fotografijo in se odpraviva nazaj proti Rudijevemu domu po krajši in bolj strmi poti. Pri domu sva v dobre pol ure, popijeva čaj in skozi okno opazujeva, kako pada dež. Usedeva se v avto in se odpraviva proti najinem drugem cilju – Boču.

ŽIG: Na vrhu Donačke gore poleg vpisne knjige pri kamnitem stolpu.

Boč (6.3.2016)

Najin drugi cilj je bil Boč. Iz Rogatca, kjer sva osvojila Donačko goro, je približno pol ure vožnje do Zgornjih Poljčan, kjer je bilo najino izhodišče. Že, ko sva parkirala je bilo jasno, da ogromno Štajercev obiskuje Boč, ker je bilo parkirišče polno.

Prvi del poti je potekal po dokaj strmem klancu pa lepi poti. Tudi sonce je sijalo in čutiti je bilo, da prihaja pomlad. Počasi sva pridobivala višino. Gozdna steza enkrat prečka makadamsko cesto, ko pa se vzpneš na drugo, se usmeriš desno. Po gozdni cesti sva hodila slab kilometer, ko se je pred nama prikazala kovinska rampa. Obšla sva jo in nekaj metrov nadaljevala po asfaltni cesti. Pred nama je bilo križišče, kje je oznaka kazala levo proti planinskemu domu, na desni pa so bili vsi planinci. Tudi midva sva se odločila, da pot nadaljujeva po desni. Prispela sva na travnik, na katerem je bilo rastišče velikonočnic in iz njega se je odpiral čudovit pogled na planinski dom in oba stolpa na Boču. Iz severo – zahoda pa je bilo opaziti črne oblake, ki niso obetali ničesar lepega. Nadaljujeva pot, do planinskega doma, ker si Metka olajša mehur jaz pa nervozno čakam zunaj. Od planinskega doma pot prvi del poteka po položni poti, nato pa ti se predloži izbira, in sicer položna pot in po mojem predvidevanju strma pot. Izbereva položno. Kmalu je pod nogami sneg zamenjal listje in vreme naju je dohitelo. Padal je leden dež in vidljivost je padla na nekaj metrov. Tudi steza postaja vse bolj ozka in za povrhu tudi spolzka. Povzpneva se na nekak vrhnji greben in med manjšimi kamni nadaljujeva pot proti vrhu. Zaradi padavin in slabe vidljivosti stolp zagledam, ko sem komaj 15 m od njega. Glede na vreme resno razmišljava, ali bi se povzpela na stolp. Vendar se spodobi, da če je na vrhu stolp se povzpneš na njega. Ni nama bilo žal, saj se je vreme obrnilo in veter je hitro razpihal oblake in pred nama se je odprl pogled na ptujsko polje, Maribor, Celje …. Nekaj časa sva uživala v pogledu. Pri podstavku stolpa je žig tako, da opravim še dolžnosti in počasi se odpraviva nazaj proti planinskemu domu. Hoja poteka počasi, saj so tla spolzka in blatna, zato je zadnja stvar, ki si jo želiš, da končaš na riti.

V planinskem domu si naročiva čaj, jaz si še privoščim palačinke z marmelado, ki niso bile kaj prida in odpraviva se nazaj proti izhodišču. Med sestopom se dogovarjava, ali bi obiskala še najin tretji in zadnji cilj – Resevno. Do avtomobila sva dogovorjena, da se odpraviva, saj imava s seboj tudi čelne svetilke in če bo treba sestopati ponoči, sva na to pripravljena.

Resevna (6.3.2016)

Tekst v pripravi

Mala gora – Planinska koča pri Sv. Ani na Mali gori (12.3.2016)

Tekst v pripravi