Me žre v dno duše da bi šel smučat. Ja, smučat v hribe. Ker nihče ne kaže kakšnega zanimanja za tovrstno dejavnost se odločim da jaz organiziram turni smuk. Branje na spletu je že tako suhoparno, da mam kar suha usta, to popravim z belim čajem. Pivo mi ne gre, sploh. Po dogovarjanju s Borutom  (Suhi ) se nekako zmeniva da greva v soboto. Isti dan pokliče še Janez Jerman, Rok Marolt je itak zraven. Dobimo se v Višnji gori kjer je zbor. Ker tečajnik zamuja ( časti pijačo, bojda ) se dogovorimo glede izbora turnega smuka. Odločimo se za severno stran Karavank, Svačica je njeno ime. Svačica je manj opazen vrh v glavnem grebenu Karavank. Nahaja se med Vrtačo in Stolom in je nekoliko pomaknjen proti severu. Vrh na katerem je postavljen križ in vpisna skrinjica ima lep razgled na sosednje vrhove. Izhodišče je na avstrijski strani Karavank, vas se imenuje Podnar.

Kar trije od štirih smo prvič na turnih dilah, in že sopihavo v hrib. Na začetku nas zebe do kosti, pa še senca je na sporedu. Monotona hoja po gozdu se počasi končuje in  zagrizemo v hrib. Sprva se nekoliko sramežljivo držim bolj zadaj, da mi ne pobere vseh moči že na začetku. Podlaga je trda in tudi  ´ psi´ zdrsujejo. Primorani smo ustaviti in namontirati srenače ( dereze za smuči ) na smuči. Razmera se nenehno spreminja, tako da je hoja navbreker zahtevna. Že v spodnjem delu melišča je začel vleči severni veter, ki ne pojenja vse do prevala. Pred nami se že vije četica turašev ki so zgodnejši od nas, ne pa hitrejši. Ker Rok nima srenačev je v vlogi luknjača vse do vrha. Nekaj časa hodimo skupaj nato se jaz odločim za drugo špuro. V svoji samoti se prepustim ritmu hoje in skorajda že meditiram. Proti vrhu prevala me dregne sonce in naznanja da se bližam prevalu. Špura postaja čedalje bolj ostra in navpična. In hop, smo že na prevalu. Umaknem se v zavetje kjer počakam ostale tri mučenike. Sledi krajši počitek kjer se Suhi odloči da poskusi na vrh Stola, ostali trije na vrh Svačice. Ker je do vrha le 10 min, se nam ne mudi. V zmernem tempu kmalu dosežemo vrh na višini 1953 m  n.v. Sledi obvezno fotografiranje in iskren stik rok za uspešen vzpon.

Ura je zgodnja zato čakamo na sneg da malo odpusti. Na srečo na vrhu ne piha tako da se malica razvleče, in prav je tako. V prijetnem pogovoru že  kujemo plane za naslednji konec tedna, bojda bo vreme ugodno. Le še sneg mora počakati do takrat. Nataknemo smuče in se s previdno smuko odpeljemo nazaj na preval. Suhita še ni na spregled, mi se odločimo za sestop. Začetni zavoji so previdni in kratki ker še ˝tipamo ˝ podlago. Naposled le bolj pogumno zarobimo zavoj in se prepustimo čistim užitkom smuke. Večkrat se ustavimo se hvalimo kako smo ujeli dobro razmero za smučanje. Med postanki se fotografiramo in dihamo skoraj kot pri vzponu. Stegna in meča se že oglašajo da je napor prijeten. Zadnji del sestopa je pripadal gozdu in krmarjenju med smrekami , ali po domače bob steza. Pri avtu smo na sončku kramljali in delili vtise iz ture.  Iz hriba se je prismučal še Suhi in tura je bila pri koncu. Ker imamo v družbi zavedne slovence je pivo počakalo vse do Tržica.

Skupni sklep je bil da je bil turni smuk uspešen iz vseh strani, dana razmera pa ni mogla biti boljša glede na letni čas. Ne smemo zanemariti dejstva da je snega malo in da smo že krepko v mesecu marcu ki lahko ponudi tudi marsikdaj boljšo ali slabšo razmero. Do naslednjič pa vsi nabrusimo ˝kante˝ za bolj zahteven turni ali alpinistično vzpon.

Fotografije: Primož Slapničar

Fotografije: Rok Marolt