Moj prvotni plan za vikend je bilo frikanje nekje ob morju.
Potem pa me v petek popoldan prijetno preseneti Gregorjevo sporočilo, če bi šla kaj luštnega splezat v Šite. Seveda se nisem mogla upreti izzivu. Spremenila sem prvoten plan in se odločila, da bom šla z njim splezat smer Belač-Zupan. Ko sem gledala potek smeri v knjigi, mi je bilo jasno, da je konkretno konstantna in ne tako enostavna. Izpostavljena, skratka težka. Zaradi tega sva spremenila plan in se odločila, da bova šla midva z Robijem splezat Herlec-Kočevar, Gregor in Janez pa najino prvotno Belač-Zupan. Dorekli smo še nekaj logističnih in sobota zjutraj je bila en, dva, tri tukaj.

V Tamar oz. pod skakalnico v Planici smo prišli okrog 7ih zjutraj, temu je sledil dolg dostop do naših izbranih ciljev. Na mestu, kjer se je naša skupno prehojena pot ločila, smo se poslovili in si zaželeli lepo plezarijo in se v megli podali vsak proti svoji smeri. Ko se je megla končno razkadila, sva z Robijem že počasi poplezavala proti smeri in v naslednjem hipu sva bila že pod njo. S pravim plezanjem sva tako začela okrog desetih zjutraj.

Že sam pogled na uvodni začetek smeri se mi je zdel grozljiv. Takoj na plato, da ne pozabim omenit strehe in iz tega direkt v kamin. Fino za psiho, zato sem že v osnovi plezala kot po jajcih. Ogrevanje je bilo za nama, sedaj pa finiširanje do vrha, sem si mislila. Seveda se bolj nisem mogla vštet kot sem se. Sledila je zajeda, potem pa nočna mora. Prečko, ki je sledila, sva splezala zelo suvereno. Seveda dober plezalec rabi izziv, zato jo je Robi še malo začinil s plato in previsom. Plati se nisem mogla izognit, previsu pa sem se izognila po desni. Sledila je še ena prečka, in super über kull previs in nato spet kamin. Prečka ni bila problem, previs me je pa dobesedno zvil. Seveda sva potem ugotovila, da bi se lahko vsemu temu izognila, če bi šla tam pod previsom še nekoliko v desno, ampak kar je bilo je bilo. Nekako mi je po vseh psihičnih mukah uspelo priti preko tistega krušljivega previsa, dodatno grozo mi je takoj za tem ponudil kamin. Vse krušljivo, neugodno, široko, skratka grozljivo … svaka čast Robiju! Ko sem v tistem kaminu nekako prilezla do klina, ki ga je zabil v steno, sem ga vprašala tam nekje zgoraj, če ga lahko pustim notri, da mu kupim novega, dva če hoče. Pa mi je odgovoril, da ga naj za ziher raje ven dobim, ker ne veva, če ga ne bova še rabila kasneje. Kot da bi slutil kaj bo sledilo. Prilezem do njega in se podava v lažji svet. Ravno prav, da sem se psihično skockala skupaj. Skratka, po knjigi je sledil približno 150m dolg prehod v zadnjo tretjino plezanja. Ko sva hodila po tistem grušču sva že gledala naprej, kje bova nadaljevala, saj sva vedela, da mora biti pred nama plata, ki ji sledi še en kamin. In sva hodila. Po približno 150m sva seveda zagledala prizor iz skice v knjigi in sva rekla, to je to, druge ni. Za ziher preveriva še malo naokoli, če je kaj podobnega temu kar iščeva in ker ni bilo ničesar na vidiku, sva krenila v smer. Jaz sem se ”med šetanjem” pa tudi popolnoma pomirila. Seveda v knjigi tudi piše, da po temu grušču sledi lažje plezanje od dosedanjega. Pa samo še ene štiri lažje raztežaje imava do vrha stene. Skratka, ob takih mislih se človek popolnoma pomiri. In sva šla.

Seveda sva se zmotila, saj nisva vedela, da Slovenske stene še vedno prodajajo napačne informacije.  Morala bi iti še kakšnih 50-100m naprej, da bi prišla do prave plate in pravega kamina. In tukaj se je za naju praktično začelo pravo maratonsko plezanje. Robija gledat v tistih previsih visoko nad sabo je bilo več kot grozljivo. Plezanje je postalo težje kot je izgledalo spodaj, tema je bila že nevarno blizu, midva pa še vedno izgubljena nekje sredi stene. Sledila je nova odločitev in sicer, da tehničarim čez vse ”probleme”, da bova lahko hitreje napredovala. Že v osnovi se bojim padca, obešanja na kline, frende, kaj šele obešanja na štrik, zato je psiha še dodatno delala. Še vedno ga gledam gor, kako se muči priti čez previs. Nisem čisto prepričana, če mi je srce takrat še bilo. Ves zasopel vpraša, kako izgleda skala na desno? Lepše kot na levo in skrene v desno in nato za vogal. Ostanem sama in čakam. Plezam za njim, tehničarim, moči v previsu me hočejo zapustit, vmes še rušim vse kar očitno ne sodi tja. Strah je nepopisen, skratka nekako se znajdem pri njem. Vsa se tresem. Proba me pomirit.

Kličeva Gregorja kje sta ona dva, saj se nismo slišali že od jutra, ko smo se poslovili. Izvedela sva, da sta ona dva že popoldan izstopila iz smeri, ker sta jo zgrešila in da je Gregor na poti proti nama in da naj plezava kolikor se da proti levi. To sva namreč ves čas tudi počela, saj nama je bilo jasno, da to ni najina smer. Nekako po najbolj logičnih razčlembah, sva se pomikala proti levi, da bi nekako prišla v pravo smer, sicer sva pa moment po klicu končno našla nabito sidrišče iz najine prvotne smeri. Robi je bil ves čas popolnoma zbran in popolnoma miren. Za razliko od mene ni kazal niti najmanjšega kančka panike ali strahu. Vse spoštovanje Robi! Skratka, ko sva videla, da nama je uspelo priti nazaj v smer sva nekoliko lažje zadihala, nato pa nadaljevala, saj nisva vedela točno koliko sva oddaljena od vrha. Sklepala, predvsem sva pa upala, da je pred nama res le še zadnji raztežaj smeri in šudranje do vrha stene. Na vrhu sva bila nekaj minut čez pol deveto zvečer.

V popolni tišini stojiva na vrhu in gledava zvezde. Oba srečna, da je končno konec. Zagledam utrinek in izrazim glasno željo, da naj naju že reši ven iz tega. Smejeva se. Čudno je, ker ni več stene pred nama, ker nama ni treba več plezat. Ponovno kličeva Gregorja, saj sva ga že zagledala iz vrha, kako se nama tam nekje iz daljave približuje. Zvijeva štrika, si čestitava in počasi, izmučena do konca, kreneva najprej po grebenu, nato pa povprek v dolino k njemu. Ko sva mu prišla naproti, smo naredili malo pavze, rekli nekaj na račun dnevne avanture v steni in krenili naprej, saj smo imeli pred sabo še zelo dolg in težek sestop. Hvala Gregorju, da je nesel vso mojo opremo.

Sestop v dolino ima svoj čar zgodbe. Noč, utrujenost, globina, sneg, mraz in tudi nekaj groze. Konec koncu pa sta si fanta končno lahko privoščila rušenje kamenja iz vrha stene. Vse okrog nas je zato bobnelo kot da smo se znašli sredi vojne vihre, ko so vse tiste ogromne skale letele tja nekam v črno globino. Nazaj v dolino oz. k avtu nam je uspelo priti nekaj minut pred drugo uro zjutraj, kjer nas je čakal Janez. Vso opremo smo samo zložili v avto. Smo rekli, bomo že urejali potem, ko si spočijemo. Glavno, da smo tukaj. Se preoblekli in odbrzeli proti domu.

Pripravila: Tanja Ambrožič

[wdgpo_plusone]