Na elektronski naslov prispe pošta. Čuden pošiljatelj , še bolj čudna ura. ˝Spet ˝ Matevž neki hoče. Sprašuje če grem v hribe. V sebi premlevam ( haloo, kje ti žviš, k ne vidš da delam, pust me na mer ) če bi šel ali ne. Ponavadi ne , a ne ? Pa sem se zbral in se že peljemo v Italijo plezat. Bele vode, dragi moji. Tam še nisem bil , prav mimo sem se pa že večkrat peljal. Na parkirišču sonček sije prav lušno in paše. Nahrbtniki so polni krame in potrebščin. Matevž kot Matevž ne more iz svoje kože in že osvaja lepo avstrijko z popolno poltjo in še bolj popolnimi zobmi. Uh, se moram koncentrirat. Pot se vije ob potoku počasi navzgor. Razni tolmuni in slapiči dajo vedeti da je tu lepo. Prava romantika za v dvoje.
Prvi postanek je ob koči ki je stalno zaprta. Poleg nas je še starejši par ki se nastavlja soncu. Nadaljujemo na prej in po debeli uri smo pri bivaku Goricia. Pravzaprav sta dva. Englishmen izbere ta starga iz prezvečene rdeče pločevine, ampak on,on že ve. Hitro slačenje in še hitrejše oblačenje naznanja da smo pozni. Odločitev pade in že smo pod Veliko Lojtrco. Izberemo smer Južni kamin (IV , 250 m ). Ker je veter močan in skala ledeno mrzla nam ˝zanohta˝ vsem trem. Prvi raztežaj je lep. Medtem ko Matevž pleza se z Davidom pridno nastavljava sončku , ki pa nima dovolj moči da bi naju ogrel. Drugi raztežaj je kratek in se ga preči na drugo stran. Pri plezanju na desni strani je izstopala ledena sveča ki je opominjala da je mrzlo. Tretji raztežaj je najtežji. Najprej kamin ki je mestoma previsen , nato pa prečka v levo. Jao , te mam najraje. Sidrišče je bilo na roglju plus dva metulja za boljšo psiho. Zadnji raztežaj je bil zanimiv na začetku, naprej je bilo v mejah normale. Ker smo slutili da je vrh prav blizu in teren bolj položen smo se razvezali in vrvi pospravili na hrbet. Po rahlem poplezavanju , okoli 15 minut smo dosegli vrh Velike Lojtrce. Sonce je že začelo svoj večerni spanec mi pa na vrhu gore. S skupnimi močmi smo s pomočjo opisa in naše intuicije prišli do vstopa našega izstopa. Smo na vrhu Sestopne smeri. Pista za spuščanje po vrvi. Glavni dec ( David ) se opogumi in gre prvi po vrvi. Sproti rešuje še uganke zmotanih vrvi. ˝Neki bolšga ˝ bi rekel David. Matevž je iz spusta v spust bolj tečen. Kar mu rečeš mu ne paše. Ko podrezam z avstrijko je odziv drugačen. Bom vedel za drugič. To vajo smo ponovili petkrat. Čisto na dnu si le sežemo v roke za uspešno plezanje in nasmejemo ferajnovski ˝tradiciji˝ da pravi plezalci sestopijo v čisti temi. V bivaku smo krepko čez deveto uro. Da je bilo romantično vzdušje še popolnejše smo prižgali sveče. Nazdravili smo namočenimi češnjami. Hladni bivak je kar silil v spalno vrečo in glej ga zlomka. Kot bi mignil je David v spalki. Na spalki pa še tri odeje, za zihr, da ga ne bo zeblo.Po skromni večerji se je prilegel posladek. Sicer ga nisva bila deležba oba, ampak naj bo. Zunaj je bučal veter v bivak z vseh smeri. Zjutraj se veter ni polegel , nasprotno ,še močnejši je postajal. Matevž pomoli nos ven in pravi da je zunaj ˝mrzlu ku p****** , in hitro zapre duri. Sklenili smo da ta dan ne plezamo. Sonce pa vabi na plano. Natovorimo nahrbtnike in se podamo v dolino. Pri koči napolnimo zaloge sveže vode in nadaljujemo pot v dolino. Ob desetih smo pri avtu in že obujamo spomine iz prejšnega dne, Matevž pa spomni na avstrijko ki mu ne gre iz glave. V Kranju se ustavimo na čaju z plezalnimi znanci iz Gorenjske.
Meni je dvodnevno druženje ostalo v lepem spominu , lahko bi rekel da se strinjata tudi David in Matevž. Beli zobje, temnejša polt in še temnejši lasje. To bo pravi recept za Matevža. Pa na slišanje…..

Tekst : Primož Slapničar

Foto: Matevž Kušer, David Klančar in moja malenkost

 [wdgpo_plusone]