Preteklo soboto sva se z Gregorjem odpravila pod Prisank z drznim planom – preplezati smer Beli tok (IV, 5, M5, 1000m). Smer so v idealnih razmerah marca 2003 prvi preplezali Marko Prezelj, Mannu Pellissier in še en francoz, jo dan za tem ponovila Čokl in Ažman ter dan za njima še ena naveza. Po tistem pravih razmer za smer očitno ni bilo.

Ker so bili vsi ostali avtomobili, namenjeni v gore ta dan polni, greva pač sama. Iz mesta kreneva ob 4ih zjutraj, sva še v mraku pri Koči na gozdu in ob sedmih že vstopiva v Centralni slap, ki je tudi začetek najine smeri. Plezanje po slapu poteka brez problemov in v dveh urah sva že na vrhu.
Sledi gaženje po snežni flanki in prečenje do skalno-lednega skoka.
Tukaj se malo razgledava in najdeva optimalno pot. Po zajedi na levi do lednega buhtlja, nato prečka v desno in po lednem traku – zajedi navzgor do snežišča.
Narediva sidrišče na priročnih ledenih svečah in Gregor se loti prvega resnejšega raztežaja. Začetek je obetaven, razmere dobre a že 20 m višje sledi presenečenje v obliki pomanjkanja snega – ledu, vendar z malo več truda in časa premaga cca 10m suhe skale in naredi sidrišče v ledeni gmoti, ki sva jo videla že od spodaj. Pridem za njim, ga pohvalim za opravljeno delo in že me čaka prečka v desno po strmem snežišču brez nekega prave možnosti za varovanje. Po desetih metrih najdem neko razpoko in nekako vstavim metulja, ki bi v primeru padca najbrž slabo zalegel vendar zadovoljen krenem naprej. Po dodatnih 10 metrih najdem nekaj ledu in škripavčka, višje prej opažen ledni trak in že se zaženem navzgor ter kmalu naredim sidrišče na edinem primernem kosu ledu, kamor lahko sploh namestim ledne vijake.
Gregor pride kmalu za menoj in že ga čaka najtežji raztežaj tega dne. Ko kasneje plezam za njim vidim kakšno težaško delo je dal čez… Led je tanek in z njim je moral ravnati previdno, da sem ga za njim lahko še jaz uporabil za napredovanje. Varovanje pa itak samo na metuljih in zatičih. Krasen cug. Pohvale mu seveda ne ginejo.
Sledi težaško, mukotrpno delo – gaženje po snežišču, ki mu kar ni konca, vleče se v desno, tam najdeva Hanzovo pot in po delu nje vstopiva v naslednje snežišče, ki je še daljše. Ko le prideva do stene vidiva da sva v godlji – ura je že pozna, pa tudi razmere za napredovanje neugodne. Kar bi moralo biti ledno snežni trak je tukaj poprhana skala in po kratkem posvetu in tuhtanju obrneva po isti poti nazaj. Po dobršni meri gaženja, dveh spustih, eden na drevesu in eden na abalaka, prispeva na vrh desnega slapu kjer se po narejenih sidriščih spustiva do vznožja stene. Malo pred mrakom sva pri avtu, se zrihtava in odpujsava domov.

[wdgpo_plusone]