˝Pa sva šla….. ti matrna˝ pojejo Mi2 . Odhod ob 3.00 iz Novega mesta. Parkirala sva ob cesti na začetku snega. O plugu in Unimogu ne duha ne sluha. Jutro pri 5° C, smuči na noge, neskončna cesta, ovinka pa samo dva. Višinomer kaže 520 m.nm.v. Na planini Blato je za nama vstalo sonce midva pa dihava s polnimi pluči. Kmalu nad planino zavijeva desno na planino V Lazu. Po planinski poti ki je na trenutke strma se prebijeva do planine kjer se odločiva za odmor in malico. Vzpneva se po plaznici (iz Ogradov) na Lazoviški preval. Do tukaj je že padal dež v presledkih. Od tu naprej pa se je komaj začelo. Megla je pokazala svoje zobe, midva pa tudi. Že vrezana špura nama je dajala upanje da se bova probala povzpeti na sam vrh. Prečenje z psi na smučeh plus drenači so dajali znake da je prečenje za te vremenske zahteve zelo zahtevno. Prečila sva pod pobočjem Debelega vrha do izravnave. Po njej do Čez Hribarce. Sledil je še končni vzpon ki pa ga ni in ni bilo na spregled. Ker je sreča na strani pogumnih je tudi vrh bil pod nama. Na vrhu obvezno slikanje in hitra malica. Razgled je bil ? Spust je potekal po sistemu: 2 zavoja jaz, 2 zavoja on. In tako vse do Lazoviškega prevala. Tu sva se odločila za sestop proti Planini Krstenica. Pod pobočjem Ogradov sva izbrala pobočno varianto ki je zagotavljala čim krajšo hojo pod stenami Stogov do planine. Sledila je še rodeo vožnja do planine Blato. Kratek vzpon je naznanjal da se tura bliža koncu. Končni spust nama je ˝zabelil˝ še dež, tako da sva imela vse možne oblike padavin v enem dnevu.

Tura je uspela, udeleženca samo dva. Tisti ki mislijo da je bilo vreme slabo mislijo prav. Ni pa bilo preslabo. Kot bi rekel moj prvi načelnik: ˝ tako se kalijo alpinisti˝ . Prav ima,in hvala ti Borut za te besede.

P.S. : šiht je bil, pir tud, kolega pa tud za stvar

Prispeval: Matej Pejanovič & Primož Slapničar

[wdgpo_plusone]