Zaradi sobotnega snežnega zameta in cestnega kaosa, sva bila z Lovrencem – Babo prikrajšana sobotne plezarije. Zamislila sva si, da bi obiskala Pekel v dolini Borovnice. A žal nama sobotno vreme ni bilo naklonjeno, zato sva turo odpovedala.

V nedeljo zvečer pa mi zazvoni telefon, seveda, kdo drug kot Babo. Predlagal je, da bi vseeno poizkusila izzvat vreme v ponedeljek, pred napovedano otoplitvijo. ”Ajoj” sem si mislil, pa tako se trudim, da bi hodil na faks, in da ne izostajam od predavanj. Za trenutek sem se zamislil, ali je to stvar moje morale in načel. ”Eh” sem si rekel če gre pa za led so pa čisto drugi pogledi, bog ne dej da bi se zares kaj otoplilo in bi se slapovi podrli to bi bil šele ”pekl”.

Ni bilo kaj dosti za tuhtat in že sva se peljala proti Borovnici in njenem Peklu.

Ob 12:30 sva bila že na parkirišču, pri koči. Ko sva prispela do vstopa, kjer se slapovi začnejo je na pogled stanje izgledalo, kar dobro. Slapi so bili narejeni in tudi tolmuni so bili zamrznjeni, da si se lahko približal slapu. Na prvi pogled bi lahko rekel, da še kakšnih par dni mraza nebi nič škodilo, da na določenih mestih voda še malo pomrzne. A kaj se bi pritoževal zdaj sva tukaj in ko sem zapičil cepin je ta dobro držal in celotna struktura slapa je bila trdna. Prvi slap še ni bil narejen. Drugi, tretji in četrti slapovi pa so padli kot za stavo in z Babotom sva si jih izmenično podajala, vmes pa je sledilo nekaj manjših slapov. Do zadnjega petega nisva uspela priti, saj se nama je led pod nogami začel vdirati in sklepala sva, da ta še ni narejen. Sledil je hiter sestop saj naju je preganjal najkrajši dan v letu. Ob 15:30 sva še ujela dan in pred padajočo nočjo pobegnila iz pekla.

Matej Balant