Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Fulova

Posted on

…gledam levo, gledam desno, gor-dol, ne vidim pametnega mesta kam bi lahko namestil varovanje…zadnji klin je cca 5 m nižje in tri v levo, malo višje od sidrišča kjer stojita soplezalca, detajl smeri pa pred mano navpično postavljena 5 m špura iz slabega snega/leda in pomrznjenih travnatih polic z nezmožnostjo namestitve varovanja…fuck

Ob 4-ih zjutraj tega dne se dobimo, se razmestimo v dva avta in odpeljemo proti Ljubelju. Matejeva in moja destinacija je Fulova smer, ki jo dan poprej splezata kolega Gregor in njegov soplezalec Miha in po njunih besedah čisti presežek in razmere v njej idealne. Ker imava z Matejem že celo zimo apetite splezat kakšno tako zadevo ampak razmere do sedaj niso bile nikakor ugodne, ne razmišljava predolgo in sva takoj zmenjena. Na parkplacu se z preostalo ekipo zrihtamo in zagrizemo v snežišče. Martin je edini ki nima popoldanskih obveznosti barvanja jajc&shit in gre z nama v smer, ostali pa v grape. Dostopimo pod steno, si ogledamo linijo in v kratkem smo pod smerjo.Tam vržemo robo iz ruzakov in po kratkem dialogu, kdo pleza naprej med nama z Matejem jaz navesim opremo nase in odrinem. Že prvi cug poskrbi za dobro ogrevanje saj je vstopni skok neugoden in prvi klin kar visoko ampak sfajtam to in po nadaljnji lažji plezariji sem že na sidrišču. Ko soplezalca prideta za mano in se namestita, krenem dalje. Delikatna prečka v desno in po snežnem kanalu do impozantnega navpičnega dela…fuuuuck.

Iščem poke za frende, nič pametnega…vzamem kline v roke in probam zabit, a brez uspeha. Poplezam nazaj za dva metra ampak tudi tam ni pametnega mesta za namestit karkoli. Odgrebem fliko snega in najdem poko ki jo s cepinom spucam in namestim jebo ter jo še malo zabijem in zadelam s snegom da jo opletanje štrika ne bi ven scukalo. To je to. Akcija.

Zadiham s polnimi pljuči in krenem. Puham ko lokomotiva, pikam trave, povišam noge, vmes malo počinem na dobri travci, parkrat globoko vdihnem in otresem roke in potegnem do vrha kjer se navpičnica položi in te pričaka krasen škripavček, s pomočjo katerega zlahka potegneš v lažji svet.  Lažje zadiham, pljunem kamen iz želodca in po lažjem terenu odpikam dalje. Pomirim misli in kljub lažjemu svetu lepo počasi napredujem saj bi zdrs/padec v tem momentu pomenil skupno cca 20 m dolg polet. Višje počim še enega frenda v poko in splezam do drevesca ter namestim sidrišče.

Soplezalca prideta do mene in me pohvalita za splezano… skromno se nasmehnem a počutim se kot pes v čolnu. Lep raztežaj, res, dolg runout ti psihično da po pički ampak ko si enkrat čez se počutiš kot miljon dolarjev.

Ok, gremo dalje. Mateju predam pramen bikolorke in zamenjava se v vodstvu. Tretji cug v startu postreže z nekim neproblematičnim previsom, čez pa prvovrstni škripavček….jupiii. Matej leze naprej, se nekaj ustavi, vrv gre nazaj par metrov in spet naprej. Ko prideva do njega pravi da ga je zasipal pršni plaz in je raje štantal desno od vpadnice ter naju pozihral do njega. Strah pred ponovnim plazom nas nažene navzgor med grmičevje po travah in snegu, vzporedno z, kasneje izvemo, najlepšim cugom putrastega ledeka. Jbg. Pleza naprej v te krtine in malo višje skrene v levo, v ta putrček. Zaradi teh ovinkov se mu zatakne en pramen, nekaj cuka in ga serje in ker spodaj ne veva kaj se dogaja, misli spet uhajajo k maminim rodilom, kar parkrat glasno izrazim.

Ko naredi sidrišče prideva do njega in uvidiva sranje. Jbg, tudi to je del hribovske plezarije. Krenemo dalje, vlečemo štajerca po grapi/bob stezi, ki jo je pršni plaz lepo zgladil v krasen teren za pikat. Zdihamo do položnejšega terena, se razvežemo, pospravimo štrike in zadnjih cca 300 višincev gazimo v na momente kar pokončne grape do vrha smeri.

Počinemo za trenutek in krenemo proti grebenu in nadalje proti Ostržkovi grapi navzdol. Sestopimo do avta in se odpravimo na pivo. Lep dan, lepa smer, zaslužen per.

[wdgpo_plusone]

3 comments on “Fulova

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.