Dne 11.7.2015 sem z Robijem in Martinom preplezala eno izmed klasičnih smeri Triglavske severne stene – Skalaško z Ladjo (V+/1000m), ampak ker so važne zgodbe, je to verjetno  najmanj pomemben podatek.

Proti gorenjski  smo se naložili okoli dveh in prispeli do Doline Vrata okoli štirih zjutraj.  Z nič urami spanja, obilnim zajtrkom in red bullom sem suvereno  krenila v Steno, ne vedoč da bo dan vse prej kot lahek in,  da mi bo tisti zajtrk zgorel v riti,  še preden bom dobro obula plezalnike . Po približno dveh urah smo pristopili do izhodišča smeri, kjer sem že cincala ali bi morda obrnila in pustila da fanta splezata stvar sama. V trenutku nisem več vedela ali si Steno  še želim dovolj močno za ta podvig.  No pa sem se nekako zanesla na svojo vztrajnost,  ki ponavadi vskoči,   ko odpove ostalo in smo šli. Vstop v smer se začne neugodno, da se nasopihaš že v prvem kaminu. Prvih nekaj raztežajev je minilo dokaj hitro, vendar so me preklemanski plezalniki tiščali, da sem postala  nesrečna kot grška vlada. V nadaljevanju sem nekaj raztežajev plezala v pristopnih čevljih, pa smo se spet premaknili nekaj metrov. Robi je plezal prvi, lahkotno, na momente kar malo zdolgočaseno , jaz za njim, navezo pa je kot tretji sklenil Tine. V predelih lažjega sveta, kjer se večina razveže, sem vztrajala pri varovanju, kar pomeni dodatno izgubo časa. Nekaj malega tega sveta smo tudi posolirali, kar me je spravilo v nepotreben strah in dodatno znerviralo.  Če bi strah lahko izrazili v metrih,  bi ga bilo do tule že za nekaj metrov sekret papirja.

Po petih urah smo dosegli  Gorenjski turnc iz katerega sem strahoma opazovala navezo višje  v Ladji. Na mestu majhne pikice, v najbolj izpostavljenem delu smeri,  bom čez nekaj ur tudi jaz. Obrnit se ne morem,  višje s temi tacami nočem, abzajl ni možen, helikopter košta,  ma daj, zberi se!!  Robi me pobara naj se vzamem v roke in gremo naprej.  Moj občasni brezup sta oba fanta prenašala stoično in z veliko mero razumevanja.

S sabo smo imeli radijske zveze, kar se je izkazalo za izjemno udoben način komuniciranja. Edina slabost zvez so bili prestreženi signali, tako je neka gospa cel dan pogrešala svojega Ivana in mu to tudi redno sporočala preko zveze. Še danes  nam verjetno vsem trem odmeva ”Ivanee, javi see”..  Ko smo prispeli do ladje je bila časovnica že skoraj na meji spodobnega.  Robi je pod ladjo Tinetu prepustil  vodstvo, ta pa je detajl splezal  suvereno in hitro.  Martin je tudi sicer ves čas plezal, kot da je v tej steni doma.

Ladja. Morje. Marela. Ležalnik. Koktejl.  Zbudi se. Ti si na vrsti. Stiskam zobe, da mi skoraj popokajo plombe,  ko na zažuljene in  zatečene noge spet natikam tiste mučilnice. V ladjo se podam dokaj suvereno,  potem pa nekaj preprijemam in  motivilim, da me pobere hitreje kot cigan sosedov krompir. Padem, pod mano globina ki ti vzame sapo, ugasnem misli,   se nadiham in odločim da bom stvar potehničarila. Grdo,  ampak jaz hočem samo čez! Tisti moment mi ponos pravzaprav ni pomenil več veliko. Navsezadnje sem ponos pustila že na polički, kjer sem odlulala svoje ob soplezalcu poleg mene.  Na štant prisopiham dokaj hitro, čudno srečna, da je za mano, pod mano, kakorkoli. Bejžmooo domuu.  Vrjetnu Kristina, al to je Stena, ne pa Gorjanci.  Na Plemenice izplezamo po približno petih cugih, ki se vlečejo dalj od zadeve Patria. Tam se  zložim kot kreten, ne čutim nobenega zmagoslavja, zadovoljstva, sreče.  Mislim na otroka, ki me čaka doma, pa na mamo, ki verjetno skrbi kje se potikam, to je pa tudi vse. Počutim se majhno, prestrašeno in prizemljeno. Verjamem, da tisti,  ki plezajo težje smeri, zdajle zavijajo z očmi, kaj tulim in cvilim, da le ni tako hudo, ampak meni je Stena  tega dne pokazala, da je potrebno veliko več, kot samo kondicijska pripravljenost in želja.  Kakorkoli, po enajstih urah plezanja nas je čakalo še približno pet ur sestopa preko Plemenic in Luknje do avta. Zmanjkalo mi je tekočine, ker na Gorenjskem turncu nismo dotočili tako, da sem do sredine Plemenic že dobro dehidrirala. Po tleh se mi prikazujejo luže, za vogalom slišim Bistrico, noge mi klecajo, ure pa so neusmiljeno dolge. Na vsake kvatre požrem kakšen mrčes,  ki mi  frči okoli čelke, pa niti poplaknit ne morem.  Adijo pamet.  Fanta sta z mano podelila zadnje požirke tekočine, tako da nekako prikrevsam do Bistrice. Tam smo vžgali kar čez travnik in kravje dreke, da sem v reko, kot noj v pesek,  zarila z glavo naprej.  Ko smo se napojili, smo še približno uro capljali do avta, kjer smo na parkingu popadali v spalke in zaspali v momentu.

Prebudil me je glas čuvaja parka, ki je fantoma razlagal nekaj o  kazni za spanje v Triglavskem narodnem parku,  vendar je očitno razumel našo situacijo in nas pustil nekaznovane.  Šepanje do Aljaževega doma me je spomnilo na dan poprej, razgled na Steno pa  me je šele zdaj navdajal z nekim zadovoljstvom,  da sem vendar zmogla. V Aljaževem domu sem ob srkanju  kave pogledovala v osrednji del Stene in našo včerajšnjo smer. Kljub naporni izkušnji, z gora vedno pridem celovitejši človek in,  če se mi v dolini slučajno zabrišejo meje pomembnega z nepomembnim, se v tem svetu še kako hitro izrazi kaj je v življenju zares pomembno. Požirek vode, iskren prijatelj,  zdravje,  družina.  Gora ni nora, nor je človek v dolini, ki tega,  ob vseh ”pomembnih” stvareh, več  ne ve.

[wdgpo_plusone]