Po preteklem vikendu, ko smo z Gricem in Maticem rinili na Begunjščico in bolj kot ne hodili v kopnem, si za prihajajoči vikend zaželim nekam višje, sneg pogledat, ledek piknit…

Na spletu najdem aktualno sliko Jalovčevega ozebnika in ker kljub mnogim obiskom Tamarja skozenj še nisem šel, se hipoma odločim da je tokrat treba it, v ozebnik in na Jalovec. Pokličem Janeza, ki je seveda pravi kerlc in ga ni treba nekaj prosit pa prepričevat in že sva zmenjena. V prihodnjih dneh idejo posredujem še Mateju, ki pove da ima frej vikend in je seveda takoj za. Že prej z Janezom predelujeva idejo da bi šli zaradi naporne ture in dolge časovnice na pot že v petek in prespali v Tamarju in potem navsezgodaj v soboto na vrh, ko Matej predlaga da bi prespali na Kotovem sedlu v bivaku in od tam potem v soboto nadaljevali. Bogovsku. Zmenjeno.

Ko na ferajnu ne najdemo dodatnega kandidata se pač odločimo da ne bomo nikogar izrecno prosili in je v troje čisto ok. Tik pred odhodom pokliče Lovro in povpraša po planih, mu razložim situacijo in že se štirje peljemo proti Gorenjski. V Ljubljani se ustavimo in nabavimo plin in potrebščine ter odpeketamo dalje. V Planici smo okoli desete ure. Iz vlažnih 5°C prispemo v suhih -3°C in ob izstopu iz avta nas kar strese. Zrihtamo se in se zapodimo. Pot do Tamarja nas lepo ogreje in podmaže pante, da so pripravljeni ko zagrizemo v hrib.

Varianta bivaka podre prvotni plan pristopa na Jalovec čez ozebnik in mahnemo jo skozi grapo na Kotovo sedlo. Čez ozebnik bomo pač naslednji dan sestopili, se zmenimo. Temperature se kar nekako dvignejo, ni tako mrzlo kot v Planici. Hodimo konstantno, ni nekega napora. Na trenutke ugasnemo čelne svetilke in ko se oči privadijo temi opazujemo skalnate vrhove okoli nas in zvezdnato nebo in ravno v tistem momentu nad nami zvezdni utrinek…krasno 🙂 Sama pot je mešanica skalovja in pomrznjenega do južnega snega. Ni neke zimske idile v smislu pobeljene pokrajine a vendar uživamo.

Ko pridemo na Kotovo sedlo imamo malo težav z lociranjem bivaka, saj nam napotki iskanja večjega balvana v temi le malo pomagajo…preiščemo pobočje in čez čas ga Matej, ki je kondicijsko najbolj pripravljen in zagnan, le najde. Vsi veseli se spokamo vanj in sledi večerja/zajtrk. Nekje ob 4ih gremo spat.

Zjutraj se nekje ob 8:30 zbudimo in začnemo sestavljat. Prižgemo gorilnike in skuhamo čaj, juho, pozajtrkujemo in se odpravimo. Po cca dveh urah hoje se končno najde nekaj več snega in pomrznjene skale in nataknemo dereze. Zagrizemo v grapice, poprimemo zajle, popraskamo po skali in višinski metri se kar nabirajo. Uživamo. Vrh.

Razgledi so vrhunski. Mangart na dosegu roke, Triglav jasno viden ne tako daleč. Iz SMS-ov zvemo, da je v nižinah povsod v SLO megla, tukaj pri nas pa prekrasno vreme, sonce. Čudovito. Naredimo par slik, pojemo in čas je za odhod. Po grebenu se odpravimo proti ozebniku. Čez delno zasneženo grapico sestopimo v zasneženo pobočje in od tam v Jalovčev ozebnik. Snega je ravno prav da se ne udira preveč in hitro smo skozi, snamemo dereze in odhitimo proti Tamarju.

Ob mraku prispemo v kočo, pojemo juho in popijemo pivo ter odhitimo naprej. Zdej je v glavi seveda samo futr in zavijemo v gostilno. Fino nažrti se prepustimo Janezu in v dremežu nas pripelje do doma. Sledi zaslužen spanec. Bila je lepa uvodna tura v zimsko sezono, Jalovec je vrh s krasnimi razgledi. Lep vikend.