Vse se je zgodilo tako na hitro, da nisem imel niti časa za premislek. V četrtek me tekom dneva pokliče Gregor in me prosi, da mu posodim šotor. Jaz seveda nebi bil jaz če se nebi pohecal in ga vprašal ”kam pa greva” na kar mi odgovori ja v Cham. Pa sem pomislil da se tudi on zafrkava zato nisem več drezal v njega.
Zvečer pa me pokljiče Robi in me prosi da mu posodim ležalno podlogo, komplet metuljev, šotor pa bo kar on vzel nemesto Gregorja. Čaki mal pomislim ”ma kam k…. pa vidva gresta” ga vprašam. Ja v Chamonix mi odgovori a bi šel zraven? Seveda po parih kozarcih vina, ki sem jih spil na rojstnodnevni zabavi moje mame odgovorim kot iz puške ne da bi sploh pomislil ”DDDD itak”. Robi na hitro odgovori ”čak bom Gregorja vprašal če je še plac”. Za par minut dobim sms ” zraven greš”. Fak pomislim kaj pa zdaj.
Panično mečem opremo na kup in razmislam kaj vse potrebujem. Vrv, kompleti, gorilnik, spalka, šotor….. ŠOTOR šit kaj bomo s šotorom moj je namreč za dva mi pa smo trije. Spomnim se na Jožeta H. in že sem v petek pred službo pri njemu. V službi se še zmenim za dopust in kar na enkrat je bila ura 13:00, ko smo bili že na poti v Ljubljano kjer nas čaka prevoz. Spoti poberemo še Domnovo spalko za Gregorja in ob 15:00 nalagamo opremo v avto g. Sluge.
Gorski vodnik, ki je imel opravke v Chamonixu je prijazno nudil prevoz do tam in bila bi res škoda da bi se peljal tja sam. Seveda, ker se je vse dogajalo tako hitro nismo imeli niti časa rezervirati nočišča zato nam je poleg prevoza še ponudil opcijo, da prespimo v njugovem super hudm avtu, ki je bil že skor avto dom in nam tako omogočil da smo se naspali in spočili za prihajajoče dogodivščine.
V soboto zjutraj smo se odpravili z gondulo na Aiguille du midi se nato spustili do ledenika Glacier du Geant, kjer smo postavili bazni tabor. Ker je bilo še dovol časa in smo bili blizu stene Pointe Lachenal smo se odločili, da splezamo smer M6 Solar.
V nedeljo smo se zbudili v slabem vremenu tako, da je cel dan temeljil na hranjenju in rehidriranju. Popoldne smo se celo sprehodili do sosednjiga šotora, ki pa je bil prazen. Odločili smo se da se približamo še vstopu v smer Super Couloir Direct v Mont Blanc du Taculin-u pogledamo kakšne so kaj razmere. Padla je odločitev, da jo v ponedeljek zlezemo.
Ob 04:00 smo vstali in ob 05:30 zapustili šotor. Ob 7:30 smo bili že prvi v vstopu, kmalu za tem se je že nabrala vrsta.
Odlična plezarija v super skali in dobrem ledu. Vsi smo vriskali od veselja in užitka. V predzadnjem raztežaju pa se nam je pripetila nesreča. Gregorja je v ramo zadela ogromna ledena ”fapa”. V trenutku mu je zrastla ogromna buška in vsem je bilo jasno, da je naša plezarija zaključena. Po 750m plezarije nam je zmanjkalo 50m in smer bi bila splezana. Kaj čes ko krene krene nimaš kej. Ko se ti taka stvar pripeti, ni nič drugeva bolj pomembno kot varnost in stanje soplezalca. Takoj smo začeli s spustom in po 10 abzajlih smo stali na ledeniku. Nato pa še dolga in v mukah boleča pot za Gregorja do tabora.
Ko smo prišli do šotora se je zložil van in obnemogel obležal. Po špekulacijah in varjantah kako bi ga spravili varno dol do bolnice je padla odločitev, da ni drugega kot da pokličemo reševalce. Helikopter je bil v 10min tam in Gregorja odpeljal v bolnišnico.
Z Robitom sva v torek zjutraj pospravila tabor se natovorila kot dve muli in se odpravila proti gondoli.
V dolini smo se dobila z Gregorjem. Na srečo ni imel hujših poškodb in tudi rendgen je pokazal da ni nič zlomljeno. Ogromna in zatečena rama vsa plava od udarca, je kazala na to da brez konkretne doze morfija se Gregor tudi premikati nebi mogel. Tako ponovno zbrane v centru Chamonix-a nas je g. Sluga pobral in odpeljal nazaj v Slovenijo.
Naša mala dogodivščina je bila v vseh pogledih zelo uspešna, kljub nesreči, ki se nam je pripetila smo ostali za izkušnjo bogatejši. Seveda pa ne gre brez zahvale:
1. Jozetu H. za šotor
2. Domnu Ž. za spalko
3. Gregorju Slugi za prevoz in nočitev
4. In seveda Gorskim reševalcem za panoramski polet nad Mont Blanc-om.

Skupaj smo plezali Gregor Š. Robert K. in Matej B.

[wdgpo_plusone]