Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Kogel – Zupanova smer

Posted on by

Ena kratka reportaža…

Torej v soboto sva na koncu šla sama. Ob 4ih nekje sva krenila iz mesta, plezat sva začela pa malo čez 9. Sam pristop je v redu (v začetku čez gozd, pol pa sledijo tiste jebene terasaste trave, ki svoj jebeni status še bolj poudarijo pri sestopu), mestoma ga prekinjajo plaznice in pa pod samo steno je še kar nekaj snega.
Plezala sva torej, kot je že Andrej povedal, Zupanovo smer. Super plezarija, mestoma kar zračna in čez odlomljene luske na katere se kar strahoma upiraš, lepi kamini in pa na koncu, v zadnjem raztežaju, krasna prečka ki je zahtevala kar nekaj tehničnega znanja plezanja saj se je bilo treba lepo postavit za napredovanje.
Na vrhu sva pomalicala in se malo razgledala, pol je bilo treba naredit par abzajlov po grebenu da sva prišla na izstop Virensove smeri in po njej sva nato sestopila/abzajlala pod steno.
Nato sva kolebala ali greva plezat še Rumeno zajedo ali ne ker je bila ura že 5 in se odločila da probava, pa bo kar bo.
No, to je pa plezarija drugih razsežnosti. Prvi raztežaj je neka razbita trojkica, pol se pa začne…gladek kamin in poč v njem v katero gvozdiš roke in upaš da je notri tudi kaj za prijet. Klinov ni v izobilju, neka gnila lesena kajla se najde pa kakega frenda je dobro imet. Gregor je ta raztežaj opravil mojstrsko in kar vriskal od zadovoljstva glede lepote plezarije. Super cug, res.
No, pol se je pa začela kalvarija, zame…naslednji cug gre v desno prečko in potem na nek naložen stolpič, katerega kar ne upaš prijet saj se zdi da ga boš zvrnil v dolino. Previdno sem se skobacal nanj in potem uvidel, kako sranje me čaka naprej…ena taka zajebana streha, ki ti še v športni plezariji da mislit, tukaj pa te ob vsej zračnosti in pa dejstvu da plezaš na kline in padec ni ravno opcija ne pusti ravnodušnega.
Nekaj sem probaval, pa gor pa dol pa gor pa dol pa se potem le obesil v tisti klin…ves posran, prvič takole v strehi v hribih visel v klinih…in potem potehničaril po njih in frendih do neke višine od koder sem potem splezal na štant. Gregor je potem z malo manj težavami prišel za mano, a vseeno ne prosto.
Ko sva uvidela da je ura že 7 in da ni računice, sva naredila abzajl in krenila v dolino. Malo čez 9 sva bila pri avtu in nekaj čez 11 doma.
Pripravil: Robert Krštinc
[wdgpo_plusone]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.