Naš start s parkirišča v smeri Kokrškega sedla se je pričel ob 7:40 . Sam dostop do smeri ni dajal ravno pravega občutka po pravih razmerah. Namreč snega ni bilo, zato smo si spodnji del grape, ki se prične v gozdu blizu tovorne žičnice, pregoljufali po markirani poti proti sedlu. Kmalu pa se je na poti pričel pojavljati sneg, ki je bil zbit in pomrznjen in ga je vsak korak bilo več. Ko se markirana pot najbolj približa grapi pa smo prečili proti naši grapi. Tu smo si nadeli dereze in palice zamenjali za cepine. 

Prvi se je v grapo zapodil Borut, jaz za njim in Tomaž za menoj. Po tridesetih metrih smo že naleteli na prvi skok (cca 5m), ki pa ga je Suhi z lahkoto preplezal, jaz za njim in potem še Tomaž. Po dvomih o razmerah na parkirišču pa se je v grapi kazala popolnoma drugačna, pozitivnejša slika.

Po prvem skoku sem nadaljeval jaz in naletel na drugi skok (cca 5m), ki pa ni bil tako lepo zalit kot prvi, vendar smo ga z malo truda in adrenalina le premagali. Kmalu po levem ovinku pa smo naleteli še na tretji skok (cca15m), ki pa nam je pokazal zobe. Po kratkem praskanju in tipanju, kje bi ga bilo najbolje napasti, se ga Tomaž odloči napasti po desni strani, kjer sta bila tudi zabita dva klina in je našel linijo široko za širino dereze in tako za njim še jaz, Borut pa je ubral isti začetek, izstopil pa je v levo in tako smo glavne težave naše grape premagali in tako rekoč dobili vsak svoj skok. Do vrha je bilo še cca 200 m odličnih razmer. Nekaj časa je vodil še Tomaž, zadnjih 100 m pa je čast doletela mene in kmalu sem iz senčne grape stopil na vrh sončne stene.

Na vrhu smo se napojili in najedli, odvečne sloje oblek slekli in se po posvetu odločili, da sestopimo. Namreč, bilo je zelo vroče in vse odjuga, da se nam je na trenutke vdiralo vse do kolen.