Gremo v hribe smo rekli. Na sneg. Idej je bilo toliko, da jih niti izreči nismo mogli. Pogled na spletne kamere in forume je pokazal, da snega NI. Panika. Določimo tri cilje in izberemo, tistega najbolj hard. Špik nad policami ali po italijansko Montaž, drugi najvišji vrh Julijskih Alp. Ker sem očitno enega udeleženca preveč prestrašil je raje ostal doma in ostali smo le trije. Matej in Primož sta točna kot švicarska ura. Ob šestih že premetavamo robo v moj avto. Matej takoj zaspi in prvič spregovori šele v Italiji ko mora scat. In res je moral. Par minut kasneje parkiramo na planini Pecol, 1500m visoko. Sneg pa se začne še par sto višincev višje. Začuda je parkirišče prazno. Le še en par noče iz avta. Da bi prišla tako zgodaj tako visoko zaradi česa drugega kot hribov, nam je vseeno čudno. Zakadimo se v breg in kmalu smo na snegu in pod steno. Opremimo se in midva z Matejem greva po markacijah, Primči pa grapo pogledat. Tista grapa je bila bonbonček dneva, midva pa sva gazila kot otrgana. Razmera je slaba in zato z veseljem izkoristimo 60m lestev za pridobivanje višine. Končno se ne udiraJ Na vrhu lestve se razmere znatno poboljšajo in do grebena je super. Sledi še pol ure grebena s parimi ‘zanimivimi’ detajli in parimi super plezalnimi vložki. Kmalu smo pri križu in končno je tudi tega križevega pota konec. Razgled JE. Sestop je bil še hitrejši od vzpona in Matej nikakor ni mogel preživeti, da zjutraj nisva šla tudi midva gor po tisti grapi. Ko je užitka konec smo kmalu na travnati planini. Tam srečamo cel kup italijanskih jagrov, ki se vozijo okoli v 4WD avtih.Zdaj nam postane jasno zakaj preko celega dne nismo srečali nobene živali. Sledi še pir pri Firerju in domov delat plane za naprej.

lp

suhi

[wdgpo_plusone]