Tomaž kot že nekajkrat doslej pošlje e-pošto, z povabilom na sobotno plezarijo. V planu ima severno steno Nad šitom glave. Ker sem slučajno prost, se takoj pofočkam. Pridruži se še Jan in tako se dogovorimo, da se v nedeljo 6.9.2019 ob 06.00 uri dobimo pri Eri v Mačkocvu, saj je edino za ta dan napovedano dokaj stabilno in lepo vreme. Na zboru, Tomaž nekaj omahuje, saj je po 13 uri napovedan dež. Ker pa smo pravi gamsi, pade odločitev, da gremo, pa kar bo,bo. Zbašemo se v Janov avto in že drvimo proti Gorenjski. Na Voklem sledi obvezen postanek za kavo in ostale »nujne« obveznosti, hkrati pa Tomaž pove, da gremo v smer Košir-Brelih. Po kratki debati se hitro odpravimo na Vršič. Zaradi obilice turistov je ob 8 uri, že prav težko najti prosto parkirno mesto. Kljub temu, nam to hitro uspe. Kar se da hitro se opremimo in jo mahnemo pod steno. Po dokaj enostavno preplezanih prvih dveh raztežajih, se na drugem »štantu« za nekaj minut ustavimo. Staknemo glave… kje naprej? Sam sem na podlagi skice in opisa poti, za to da nadaljujemo v levo in nato po zajedi na desni mimo kamnitega stolpa, medtem ko Tomaž in Jan menita, da moramo bolj levo v zajedo ki vodi skoraj naravnost navzgor. Prevlada Tomaževa odločitev. Tomaž spleza tretji raztežaj, midva z Janom pa mu slediva. Na sidrišču konec tretjega raztežaja pa težava. Ugotovimo, da navedena smer preide v bistveno težjo oceno, od opisane in da bomo zaradi mokre skale, temu le stežka kos. Ker pa seveda to ni dovolj, se nad nas pričnejo zgrinjati še oblaki. Pade odločitev! »Abzajl« nazaj na drugi »štant«, ter nato po levi, kot sem predlagal jaz. Jan nekaj časa opazuje zabita stara klina v steni iz katerih je izdelano sidrišče in sklene, da on na ta dva klina, ne bo delal spusta po vrvi. Kljub temu sam sidrišču dodam še eno pomožno vrvico, za psiho. Tomaž med tem že izdela pripravo za spust in že prične s spustom po vrvi. Po dobrih dveh do treh metrih opazi, da bi bilo mogoče prečiti v levo preko zelo izpostavljene plošče, da bi prišli v prvotno zamišljeno smer. Kljub oklevanju Jana, takoj pade odločitev. Če gre, potem gremo. Tomaž spleza nazaj, pripravimo varovanje in že pleza. Seveda nekaj »strokovni besed« ne uide. Končno mu uspe priti čez. Spleza še nekoliko višje, kjer izdela sidrišče, da naju bo lahko varoval od zgoraj. Za njim se odpravi Jan, kot zadnji pa še sam, da poberem vse, kar je ostalo za nami. Dokaj hitro prideva do Tomaža. V tistem se tudi nebo nekoliko odpre. Naslednja dva raztežaja nam ne delata prevelikih težav in že smo iz najhujšega, na predzadnjem visečem sidrišču. Moram priznat, da pogled v dolino od tukaj ne pusti ravnodušnega nikogar. Ker nas čas priganja, hitro potegnemo še zadnji raztežaj, nato pa čim hitreje pospravimo opremo in nazaj v dolino, saj se v daljavi nad Triglavom in Škrlatico, že precej kadi, ob enem pa se sliši tudi bobnenje nevihte. V vsega dobre pol ure smo pri avtu, opremo pospravimo v avto in proti domu. Že po nekaj sto metrih nas ujamejo prve kaplje, toda to nas ne odvrne, od tega, da se nebi na kratko ustavili še pri Aljažu, kjer na hitro predelamo vzpon, nato pa domov, na pozno nedeljsko kosilo.