Nedeljski vzpon na Špik prek Kačjega grabna zelo verjetno ne bi nikoli dobil zapisa na tej strani. Tako kot nešteti drugi pohodi bi ostal shranjen na slikah ter nekje v arhivu v glavi … Če se ne bi na melišču pod vrhom pojavila malce daljša zaplata snega!

Ker s snegom v gorah (trenutno še) nisva najboljša prijatelja, sem začela pogledovati naokoli, kje bi se ga dalo zaobiti. Nobena varianta mi ni preveč dišala … Resignirano sem zavzdihnila (že drugič v dobrem letu bi se morala zaradi spleta okoliščin posloviti pod vrhom) in se že namenila nazaj v dolino, ko me je dohitela trojica, ki me je prepričala, da ta sneg le ni tak bav bav: “Tik pod vrhom pa nauš obračala!” Skupaj smo zagrizli v hrib, ekipa pa se je kmalu spet povečala: za vzpon do vrha z nami se je opogumil tudi Gašper, fant, ki je nekoliko pred mano ravno tako zaradi snega razmišljal, ali bi nadaljeval pot ali bi se raje vrnil v dolino. V prešernem vzdušju smo hitro dosegli vrh Špika, na katerem smo bili nagrajeni z razgledi za bogove – pogled je segal vse do Velikega Kleka. Sledil je stisk rok, ustvarjanje spodnjega slikovnega materiala (tudi za naključne mimoklikajoče na tej strani) in zaslužena malica. Z Gašperjem sva se nato odločila, da bova sestopila po isti poti kot najini rešitelji, mimo koče v Krnici – poti, ki ni skoparila z veličastnimi razgledi na okoliške stene in čudovitimi barvami jeseni.

In tako je tale kratek zapis pravzaprav zahvala Franciju, Bojanu in Milanu za spodbudne besede, ko smo nekateri hoteli že obupati, ter za potrpežljivost in dobro voljo med vzponom. Vreme tega dne ne bi moglo biti lepše in, ja, res bi bil greh obrniti tik pod vrhom. Še enkrat hvala vsem za prijetno družbo!