Prejšnji vikend se mi oglasi Rok Marolt z idejo, da bi izkoristil eno zadnjih letošnjih prilik za dobro turno smuko. Predlagal je, da jo mahneva na Kredarico in ob ugodnih razmerah mogoče še osvojiva Triglav. Seveda mi ni bilo treba dvakrat reči. Jasno pa je bilo, da bo treba biti zgoden, da ujameva še kakor toliko dobre razmere. Od doma sva se odpravila že malo čez polnoč. Spanec sva tako to noč izpustila. Iz Krme,v soju polne lune sva krenila nekaj čez drugo uro. Snega vse do Prgarce ni bilo veliko, malo višje na okoli 2000 metrov pa so se začele prave zimske razmere. Rok si je tu zapel smuči. Podlaga za hojo je bila res super, za smuči malo manj zato sem se odločil, da ne čakam in raje malo pospešim. Ob 6h sem bil tako že na Kredarici. Nisem se preveč obotavljal. Nadel sem dereze, čelado, za vsak slučaj se pas, cepine v roke in gremo. Prvih nekaj netrov je bil res super škripavec. Malo višje je pomladno sonce naredilo svoje in podlaga se je že malo zmehčala. Malo mi je bilo žal, da nisva krenila še kako uro prej. Ampak za konec maja je bilo še vedno super. Zajle in kakšen klin je bil tudi že zunaj tako, da ni bilo problema. Na grebenu je bilo še kar precej snega. Še malo praskanja po skalah in moj prvi zimski, po temperaturi pa že bolj poletni Triglav je bil osvojen! Že kar malo utrujen na hitro pomalicam se naužijem razgleda, uživam v samoti. Vendar mi močno sonce me pusti predolgo uživati. Sestop razen malo neugodne podlage z Malega Triglava opravim brez težav. Od Kredarice v dolino pa se je že kar pošteno udiralo. Na jasi pod Prgarco se dobiva z Rokom in skupaj narediva še zadnji, kot vedno precej razvlečen, del poti proti Krmi. Ura je bila šele pol 12, ko prispeva do avta, dan pa že presneto dolg in kar nisem dojel, da sem ta dan že stal na Triglavu.

[wdgpo_plusone]