Sredi tedna je bila napoved za konec tedna zanič. Jaz sem vseeno sklical turno ekipo po elektronski pošti. Janez je odpovedal , tako da smo ostali trije mušketirji.  Jaz kot vedno brez ciljev, ostala dva pa favorizirata Rodico. Prou, pa gremo  kolena grizt.

Pri zajtrku v Ljubljani ugotovim da sem pozabil pse doma, super , bom pa gazu do vrha. Na  poti proti izhodišču njima povem, pa mi ne verjameta. Lavinski trojček ( Suhi, Rok in Primož ) se oprta in že smo s smučkami na hrbtu. Začetek je kopen, nato se le prikaže moker sneg. Oba na smućke , jaz pa kr peš . Nekaj časa hodim poleg špure in delam gaz. Vreme je megleno in ne kaže kakšnega izboljšanja. Ker kondicija ni na najvišji možni ravni sem primoran večkrat počivati. Poskusim hoditi s smučkami in srenači in ne gre ker je sneg premehak. Gazim naprej in slišim glasove v ozadju. Se ustavim , počakam skupino luknjačev in se premeteno ubadam s smučmi. Oni gredo naprej ( delat gaz) jaz lepo počasi za njimi, tako lepo, ležerno. Z mojima fantoma sem izgubil stik že davno nazaj. V megli pridem na neko ravnino, sicer ne vem kje, pa vendarle, oni tam počivajo. Se približam, pametno potegnem ven zemljevid in študiram za naprej. Kam pa naj grem če je enako v vse smeri. Odločim se da sledim turni špuri in hodim poleg špure, da ne bo kdo sikal ( jaz bi ) . Sneg  na višini ni ojužen , tako da je hoja znoznejša. Strmina naraste ˝na muč˝, špure ni več, aha, vsi tle hodimo, jaz tudi ( od vozila ). Čez ožino nekako presopihamo, nato se izravna. Iz megle se sramežljivo kaže sonce. Počasi  se mi začenja odpirati svet pred mano. Iz minute v minuto se bolj jasni in sonce žge na vso moč. Gore so sramežljivo pobeljene s snegom, borovci že oddajajo svoj značilen vonj. Počasi se bližam sedlo kar naznanja da se bližam vrhu. Ko osvojim sedlo se spočijem in uživam pogledih proti Triglavu. Meja megle je nekje na višini  1600 m n.v.  Sled se obrne proti vzhodu , kjer so vrhovi obli in pokriti s snegom. Ne bodo več dolgo, zato se napotim proti vrhu. Ta pridni že uživajo v sadovih svojega uspeha in smučajo navzdol. Hlače ob strani imam odpete do konca, rokave zavihane do komolca ,po čelu pa se potne srage spremenijo v potne stezice po čelu. Turaše prehitevam po levi , po desni je sneg  preveč južen. Kakor hitro je možno se povzpnem na greben ki je spihan ali pa je trd sneh.  Tako mi omogoča hitrejše napredovanje proti vrhu. Še zadnji koraki in sem na vrhu.Vrh je na višini 1964 m n.v. Suhi in Rok že malicata, jaz se pošteno oddahnem , da bom lahko kaj jedel. Suhi povpraša če bom še kdaj pozabil pse. Odgovorim da se nikoli ne ve, on pa v smeh. Glavno da smo vsi trije na vrhu. Pogledi naokoli so čudoviti, kar ne morem se jih nagledati. Ura naznanja da je čas odhoda in že smučamo v dolino. Rok se zapodi prvi in kar vriska od veselja. Takisto storim tudi jaz. Le Suhi je bolj sramežljive sorte. Razmera pa vrhunska na vrhnjem pobočju. Ker je lušnega kmalu konec, nam preostane smučanje v spremenljivih razmerah. Trdo mehko  in še neštetokrat obratno mehko trdo.   Na planini se spet skupaj dobimo in se v stilu country plesa in aerobike prebijemo do konca snega. Sledi le še parminutni sprehod do avta. Da o obveznem pivu in črnem čaju ne govorimo.

Tura je bila zelo lepa, četudi ja avtor tega članka izvajal ˝pancer tanz¨ vse do vrha. Lavinska oprema je bila varno spravljena v avtu, prav tako tudi dereze, cepin, lopata in itd….. Zakaj je temu tako ne vem, vem samo da smo šli na sistem ˝light and fast . Ker pa ta izraz pozna večina , tukaj ne mislim razlagati. Do naslednjič  ( upam da že ta vikend ) pa še veliko turnih užitkov ( kolikor jih je še ) in varno pot v gore.

Spisal in zgazil : Primož