Rušica, Lijak
Poletje se počasi preveša v jesen in tako je zopet na sporedu martinčkanje v južnih stenah. Tako sva se v nedeljo z Robijem podala v južno steno Rušice, ki je sicer nizka v primerjavi z znamenitimi sosedami nad krnico Pod Srcem, a vseeno navduši zaradi strmine ter kvalitetne skale.
Ker od vodničkov premoreva zgolj dobrega starega Miheliča, sva si iz trojice tam opisanih smeri izbrala Lijak. Ker Mihelič priporoča smer zgolj “nabrušenim” plezalcem, sva z Robijem že kar takoj na dostopu dorekla, da se bo danes v vodstvu s smerjo boril on. Smer ne odlaša z akcijo. Že prvi platasti raztežaj diši po seštici z ne najboljšim varovanjem. Težavnost tudi v nadaljevanju ne pade vse do roba stene. V spodnji polovici se vrstijo navijaške previsne oporne poči, po kratkem predahu v rušnati prečki, pa sledi “meso” smeri- 60m konstantno vertikalna zajeda, lijak po katerem je smer tudi dobila ime. Skala v tem ključnem raztežaju je ostra a odlična. Raztežaj se prične z 20m dolgim “runout-om” petice brez možnosti varovanja, v zajedi nato sledi nekaj klinov, ter možnost za vstavitev dobrih frendov, ki umirijo glavo. Naklonina in težavnost se nato še poveča, najtežji gibi smeri pa so neugodno visoko nad varovanjem. V vodničku opisane slavne št. 3, ki sva si jo še ekstra sposodila, nisva potrebovala, v omenjeno poko pod “detajlom” pa sicer lepo sede #1 C4. Plezanje je v tem raztežaju res elegantno, skala odlična, a potrebuje 1. plezalec dobre živce. Sledi še raztežaj boja z borovci ter sestopna serija abzajlov.
Pležo smo zaključili, kje drugje, kot na pivu v Martuljku.
[wdgpo_plusone]