Alpinistični odsek Novo mesto

  •                                                          “Tudi najdaljša pot se začne z enim kortakom.” Leo Tzu

  • “Ali se bo nekaj zgodilo, je odvisno od mene.” Robert H. Schuller

  • “Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.” Beverly Sills

  • “Izrabi dan!” Horacij

  • “Si želiš vertikale?” AO Novo mesto

  • “Karkoli delaš, delaj to s strastjo.” Tomaž Humar

  • “Čudovite stvari v življenju so tiste, ki jih počneš, ne tiste, ki jih imaš” Reinhold Messner

  • “Klin se s klinom zbija.” Mark Tulij Cicero

  • “Le malo je zadovoljstva v lahkih zmagah.” Edmund Hillary

  • “Kjer je volja, je tudi pot.” Angleški

  • “Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke” Kitajska modrost

  •                      “Bilo je lepo, nekateri so celo jokali….” R.M. – Gric

Sinji slap 17.2.2015

Posted on by
Prejšnji torek sva se z Matejem odločila, da bova ovci, če je šlo več koker pol Slovenije čez Vikija pa Sinjega, greva pa še mi2! 😀 Plan je bil Sinji slap, sestop proti levi in v Teranovo.  No, zakomplicera se zadeva že v štartu: pri uri vstajanja, ker ga žena na polno obremenjuje sredi noči, se mu ne da zgodaj vstajat (Baba, slovenskih plezalcev grob 🙂 ), tako da se dobiva pri meni šele nekaj do 9h…okrog pol 10h na jezerskem…tabla: ZARADI SNEMANJA JE DO 18H CESTA ZAPRTA! Banda televizijska, prou ne plačujem jim več prispevkov!

Seveda parkirava pri jezeru in pot pod noge, ni druge…vse je bilo kaj kmalu poplačano…hodiva po kolovozu in začne vzhajati sonce izza Skute, nežno naju poboža: a človek rabi kaj več v življenju…tisti trenutek ne 🙂

No pa da ne odlutam predaleč…seveda nama je bil dostop podaljšan za urco, tako da sva okrog pol 12h šele pod slapom…plan se izjalovi, ko zagledava pred nama v Sinjem 2 navezi…ruzaka na tla, premečeva štrike, se prav počasi pripraviva in kreneva počasi proti vstopu…naveza pred nama je izbrala klasično linijo, mi2 željna plezarije se odločiva za malce drugačno…prvi raztežaj splezam po desnem skoku, ki ima okoli 80 naklona, potegnem čez drugi skok v rampo, sredi rambe štantam, počakam Mateja in potegneva štajerca do zgornjega dela slapu. Na vrsti je Matej, seveda si tu izbereva levi del slapu (originalno se ga pleza po lažjem, desnem delu) in pičiva….Krik, Fuginc je skaserou kr oreng kos v ramo…mal počakava, da se ledni dež zgoraj nepazljivih plezalcev konča, pa gre Matej dalje…zaštanta, pridem za njim in sva že pri Češki koči…pogledava na uro, 13:30…ne, danes ne bo šla Teranova skoz…bo počakala. Plezala sva res hitro, čakanje na štantih pa je bila druga pesem 🙂

Tura se obvezno zaključi v predosljah na pici, pivu in smrekovcu in kot vedno: se vidimo v naslednji vojni! 🙂
[wdgpo_plusone]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.