Zaradi pomanjkanja časa (beri denarja) že nekaj časa nisem bil v hribih. Zato sem se odločil, da bi za vikend Prešernove smrti odšel kam plezat. Na naši strani je že kar nekaj zaporednih člankov o plezanju v ledu. Glede na to, da sam resnega leda še nisem poizkusil sem si zelo želel, da bi kdo na ferajnu omenil led.

Kot v navadi se je ferajna udeležil tudi naš 23 letni Roman. Že pri pozdravu me je povabil, da bi šla v nedeljo skupaj plezat Sinji slap. Brez razmisleka sem mu pritrdil. Načelnika sem prosil, da mi posodi klubske cepine, za dereze pa sem pozabil prosit. Na srečo mi je pri tem pomagal David in mi posodil nove Grivel G14 in ledne cepine. Po vsem zbiranju opreme sem že komaj čakal, da pride ta nedelja in da se preizkusim v ledu.

V nedeljo smo se zbrali Gric, Diana in jaz pred Qulandijo ob 7 uri zjutraj. Na srečo je bila ura odhoda človeška, ker celo noč nisem spal. Počutil sem se kot mali otrok za božično noč, ki komaj čaka naslednji dan, da bo odpiral darila. No v vsej naglici in navdušenju sem pozabil denarnico in zaradi tega zamudil na odhod cca 10 min. Opravičil sem se za zamudo in Suzi je pognala proti gorenjski. V uri in pol smo bili na Zgornjem Jezerskem. Kot je že Tomaž napisal, ko je plezal Teranovo je potrebno vozilo parkirat cca. 500 m nižje od Karničarjeve koče. Med hojo po tekaški stezi sem neprestano opazoval sosednje hribe. Gric mi je pokazal kateri vrh namerava osvojiti Diana. Odločila se je do obišče Goli vrh – ime ga opisuje v potankost. Jaz pa sem samo iskal tisti sinji led. Kmalu sem opazil prvi slap. Gric, ki je ekspert za gore mi je razložil, da so v okolici štirje slapovi in sicer zgornji in spodnji Ledinski slap, Vikijeva sveča in najin cilj Sinji slap. Ko sva prišla mimo vzpenjače in ven iz gozdička se je pred nama v svoji celoti pokazal Sinji slap.

Hoja do slapa ni bila prijetna, videla se je pot kjer so hodili pred nama vendar jo je pršni sneg prekril in ni se videlo stopinj. Med tem sva opazila navezo, ki je je ravno spuščala iz vrha slapa nazaj v dolino. Pomislila sva ali sta spust opravljala zaradi slabih razmer v slapu ali je bil vzrok kje drugje. Ker sta pri sestopu uporabila drugo pot jih nisva uspela vprašati po razlogu. Zadnji del poti do slapa poteka po kar strmem pobočju, skoraj bi rekel da se pleza. Bližje kot sva bila slapu bolj je bilo videti da je lepo zalit in lepši se mi je zdel. Priprave pred plezanjem niso bile nič posebne. Popila sva šalico čaja in že se je Gric zapodil v prvi raztežaj. Pri približno polovici vri je zavpil podri varovanje. No končno je prišel ta čas. V roke sem vzel cepine in udaril v led. Hitro je bilo očitno, da cepini dobro primejo (David ima res dobro nabrušenje kline) prva »brca« z derezami in efekt enak. Takrat se mi je pa nasmejalo. Brez težav sem priplezal, do Prvega lednega vijaka. Prva stvar, ki mi je padla na pamet ne sme ti past. Kot da bi rokoval s celofanom sem ga počasi odvijal in pazil, da mi ne pade. Prvi raztežaj, ki ima po mojem mnenju nekje 60-70 ^o, mi ni delal nobenih preglavic. Sidrišče sva imela že izdelano, na treh klinih. Drugi raztežaj poteka po snežni rampi, pod snegom pa je na delih pogledal ven led. Plezala sva letečega Štajerca, saj je rampa položna. Gric je izbral sidrišče na najlepši lokaciji. Po streho, ki je bila po vrhu in s strani obdana z sinjim ledom. No že pri pristopu je bilo očitno, da je v tem raztežaju več lednega plezanja. Gric mi je že med pristopom povedal, da je slap soliral, zato sem bil veliko bolj pomirjen. Med plezanjem zadnjega raztežaja je Gric poslal v dolino, kar nekaj materiala. Še sreča, da sem imel štant pod streho. Nisem vedel ali so razmere naprej slabše. Po cca. 30 min Gric zavpije podri varovanje. Podrem varovanje in poberem ledne vijake. Pristopim bližje slapu in vidim da je prvih nekaj metrov povsem navpičnih. Vendar cepini in dereze še vedno primejo kot na začetku. Zadnji raztežaj slapa poteka zig-zag. Štartaš na sredini slapa, prvo plezaš malo gor potem pa počasi prečiš v levo. Tu je Gric zašraufal prvi vijak. Nato ponovno plezaš gor iz tega mesta se lepo vidi smer pred teboj. Pred snežnim delom na vrhu prečiš v desno in po nekaj metrih sva bila pri Češki koči. Iskreno povedano je vse skupaj prehitro minilo. Z Gricem sva se usedla na klopco pred kočo in pomalčkala vsak svoj sendvič. Vtisi plezanja v ledu so bili fenomenalni in Gricu sem predlagal če bi šla še enkrat. Nisem vedel, da je ura že ena popoldne in čakal naju je še sestop.

Sestop je potekal po planinski poti med Ledinsko in Češko kočo. Gric mi je takoj povedal, da bova sestopala tam kjer poleti poteka ferata. Pri celotnem sestopu, ki je v začetku potekal po kar strmih pobočjih je bilo zajl mogoče 15 m.  Ko sva sestopila iz »ferate« pa sva imela pred seboj spust po riti v dolino in hitro sva bila na poti kjer sva pristopala. Z Diano je bilo dogovorjeno, da se dobimo v gostilni Pri jezeru. Seveda naju je že čakala, ampak v gostilni so že navajeni in točno vedo, da čaka moža. No to pa je nekaj zelo lepega. Usedli smo se na pivo in delil en z drugim vtise našega dne. Ura se je hitro obrnila in čas je bil, da odrinemo proti domu. Ko smo se usedli v Suzi pa je pričelo zelo snežiti. Med potjo je tako pihalo da smo videli, kako se sneg kot tekoči slap preliva preko cestnega robnika. Pri zavijanju na gorenjsko avtocesto mi zazvoni telefon in na drugi strani Robi – Đomba. Z Jurčom sta bila v Mlačici in seveda nas je zanimalo kako se je kdo imel. Po nekaj razgovorih smo se dobili v piceriji Era. Med večerjo smo si en drugemu kazali fotografije našega plezanja. No zgodbo o Mlačci upam, da napišeta Robi ali Jurček.

Moj prvi vtis v ledu je odličen. Res, da vsa plezala lažji slap (II,WI3 150m), nekje je treba začeti. Naš pregovor pravi, da gre samo osel dvakrat na led. No potem bom osel 🙂

 [wdgpo_plusone]