V soboto 24.2. sva z Matejem plezala Sinji slap.
Gaz do vstopa je bil deloma zgažen, od predhodne naveze, vendar je še vedno bilo potrebno dvigovati noge do vratu, plus da je bilo potrebno parkirati avto pri Jezeru, kar ti podaljša cca 2km hoda (gaženja), namreč od Kmetije Ancel je urejena super proga za tekače na smučeh.
Gaz predhodnikov naju je pripeljala do vstopa Vikijeve sveče, kjer srečava navezo treh plezalcev, ki so ravno dobro napadli Vikijeve svečo.
Tu sva se opremila z opremo in zaplavala v prečenje do najinega slapa. Potrebovala sva slabo uro plavanja do vratu, do vstopa Sinjega slapa.
S prvim odlično narejenim raztežajem se je spopadel Matej. Po tem sta sledila še dva raztežaja ponovnega plavanja do vratu, ki pa nama je vzelo še dobro uro neprijetnega in napornega plavanja. Zadnji ledni raztežaj sem napadel jaz, ki pa sem zaradi pomanjkanja moči, prepustil zgornji izstopni del Mateju. Namreč v srednjem delu je bilo 10 cm debele povrhnjice gnilega ledu, ki sem si ga moral sproti čistiti, da je vijak sploh zagrabil in tako na sredi raztežaja napravil varno varovališče. Do vrha je nadaljeval Matej. Sledila sta še dva spusta po vrvi in tako varno v mraku prispela na vztopa Vikijeve sveče in marš v dolino do avta in nazaj v NM.
Iz NM sva štartala ob 7:00 zjutraj z idejo, da se zapeljeva v dolino Kokre in preveriva, če so se slapovi formirali v led, prespiva, kar v Berlingotu, drugi dan pa napadeva slapove na Jezerskem. Ko sva se peljala mimo doline Kokre, je kazalo +2°C in iz ceste je bilo videti vse tekoče in se odločila, da igrava na “ziher” karto in se tako odpeljala na Jezersko. V samo smer sva vstopila še le ob 13:00, kjer pa na najino srečo ni bilo gneče.( Največkrat plezani slovenski slap)
Prespala nisva, ker je žal Mateju zbolel otročiček, kar pa je meni odgovarjalo, ne da je Mateju zbolel Tadejček, da se razumemo, ampak za to, ker se je moje telo odločilo imeti vikend regeneracije, namreč še isti teden sem po Dolenjskih gričevjih pregazil 35km.
“Bilo je lepo, nekateri so celo jokali”