V ponedeljek se slišiva z načelnikom Tomažem. Dogovoriva se, da bi odšla v torek zjutraj na Jezersko, pogledat pod severno steno Grintovca, kakšne so razmere v Sinjem slapu, glede na to, da imam sam službo šele ponoči, on pa je načeloma prost obveznosti. Ob 7 uri odrineva iz Novega mesta. Med potjo premlevava ali je sploh dovolj mrzlo pod to severno steno, saj so bile ob najinem odhodu v novem mestu +2 stopinji, vendar naju že ob samem prihodu na Jezersko skoraj stisne, ko na armaturni plošči opaziva številko 6, s predznakom minusa. Glede na to, da je snega skoraj nič, oziroma zelo malo, se z avtomobilom pripeljeva do konca poti. Na hitro si ogledava razmere od daleč in oceniva, da bi se zadevo dalo preplezat, seveda pa je treba pod steno, da se stvar bolje oceni. Na hitro premečava opremo, zbereva in v nahrbtnike naloživa še ledne vijake, nekaj klinov, pa še kakšnega Frenda za vsak slučaj in odrineva pod steno. Že sam pristop naju preseneti, saj skoraj da ni snega. Ob običajnem vstopu v slap ugotoviva, da je prvi raztežaj skoraj kopen, zato je logično nadaljevanje, malce »Dry toolinga« nato pa hoja po skoraj goli skali, do drugega raztežaja. Tukaj pa se prične tisto kar sva iskala… LED! Tomaž potegne prvi in drugi raztežaj. Tretji raztežaj v vodstvu plezam sam, nato pa zadnjega ponovno prevzame Tomaž. Ker nisva prepričana, kakšen je izstop iz smeri (pričakovala sva bolj ali manj kopno skalo), se Tomaž odloči, da bo zadnji raztežaj razdelil na dva dela in vmes, kjer je še dovolj ledu naredil še en »viseči štant« s pomočjo lednih vijakov. Na koncu nama je skoraj žal izgubljenega časa, ki je bil porabljen za izdelavo sidrišča saj ugotoviva, da je tudi izstop solidno zalit, skoraj do vrha, varovanje pa je dobro urejeno z obstoječimi klini v skali na levi strani. Brez težav zlezeva še zadnji del, nato pa skoraj v teku pobegneva do najinega avtomobila in oddrviva domov, saj imam sam čez slabe 3 ure že službo. Kljub temu sva med vračanjem domov nasmejana do ušes, saj sva pravkar splezan prvi slap letos.