Letos imamo zopet srečo z precej obilnim mrazom, kar je posledično dobro za ledne slapove. Sam sem se z mrazom srečal že v zadnjih dneh preteklega leta, ko smo skušali osvojit Grossglockner prek južnega grebena, na bivaku malo pod tri jurje, nas je ujelo neurje. -15 + burja 150km/h in sneg, da nisi videl 1m pred sabo. Bivak se je celo noč tresel, k škatlca od šibic. Uspeli smo uiti z gore še pred silvesromJ. Tako, da te vse skupaj ravno prav vzpodbudi, tudi na internetu vidiš, da se vse ledeni na okoli in meni pustolovska žilica ni dala miru, da nebi malo povohljal po širši  okolici, ali je kak potoček zamrznil? In sva oni dan z Nejcem po šihtu letela pogledat, če se je kej nardilo pod Mirno goro, žal je premalo vode. Že takrat smo kovali plane glede raziskave v Gorjancih. Vmes smo v soboto splezali z krasno ekipo 3 slapove v Logarski dolini. V nedeljo Srečko pokliče in pravi, da ima edini prosti dan v ponedeljek po šihtu. Ja potem pa pojdimo. Zmeniva se glede opreme, vzameva le najkrajše vijake, najbolj nepremočljiv štrik, čimbol nepremočljivo obleko, pa čelke…. Moram rečt, da sva imela nekaj orientacijskih težav brez zemjevida, razen tistega, ki sva ga obdržala vsak iz svoje domače logistične priprave prejšnjo noč. Sreč je baje vstal ob 2h zjutraj in šel na računalnik zemljevid študirat. V zimskih razmerah z vsemi štirimi avto verigami v prtljažniku, čez obilo hribčkov gori doli direktno v Žumberačko kotlino, Sošice in v pravo dolino do baje največjega slapu daleč na okoli. Pokrajina tod okoli je čisto nek drug svet, nekam divje je vse skupaj, zapuščene hiše, cele vasi, še gozd je neprehoden, ker je vse tako zaraščeno. Toda se najde tudi kaka lepa skrita dolinca, pa tudi kašna lepa mala vasička. In tako midva pravočasno parkirava v bližini starega mlina, ki se nahaja v vznožju slapu. Srečko se je moral še kompletno preoblečt, ker je direkt iz službe, jaz sem pa zbasal opremo nase in hitro slap gledat. Pa Sreč že kriči » poglej če je že kdo pikal«, seveda mu takoj javim najvažnejšo novico, prva bova. No pač, enim nam to pomeni, da si prvi, pa čeprav letos, kaj pa če nasploh? Pol s pa itak avion. Med ogledom ugotoviva, da je vode še vedno veliko in da se po nekje led že kar podira v vseh treh kaskadah. Lotiva se slapu čisto spodaj takoj pri mlinu. Predvideni prvi dvokaskadni del preplezava nenavezana. V celotnem raztežaju je bil led tenak, da sva plezala in prečila mala jezerca kot po jajcih. Na zaledenelem tolmunčku se naveževa, jaz zapičim v vertikalo, sedaj gre pa zares. Šlo je k po maslu, ušravfam par vijakov, ledu je bilo na tem delu dovol, tudi debelina solidna, hopa cupa že sem čez najtežje. Sidral sem na bližje drevo. Ta raztežaj bi opisal kot najlepšega, plezaš po najbolj strmem delu slapu, tukaj voda pada navpično iz zgornje kaskade, le pazit je treba, da ne razbiješ konstrukcijo sveče, ki je narejena le 1/4 ostalo še vedno mimo tebe lije voda. Če bi kaj narobe razbil, bi lahko štrbunknil v ledeni slap do dna. Prisopiha Srečko do mene » tole je pa blo super« Ja je blo in če je blo, si ti sedaj na vrsti za še tretji raztežaj. Tudi njemu je šlo vse lepo od rok in že na vrhu pri lesenem mostičku naredi štant in zavriska. Tudi v tem delu je bil problem pomanjklivo zamrznjen centralni del slapu, torej nevarnost podora, še najbolj na izstopnem delu.

Uspelo nama je.Splezala sva lep slap in imela odlično avanturo. Pričakoval sem nek mali šmrkel, par metrov, vse položno, tam nekje v vukoje… Bilo pa je čisto zadosti, dolžina, višina in strmina. Ja in seveda! na naših Gorjancih, Pardon, na sosedovi strani.

Spakirala sva opremo in in ja vem, da bi morala na pir. Zmračilo se je, toda midva na lov za novimi slapovi v okolici, odpeljala sva se 3 doline naprej, seveda nisva našla, nato še 5 dolin levo, kjer naj bi bila več…m vertikala. Več sreče prihodnjič. Jutri je nov dan, tudi današnji je bil avion.

[wdgpo_plusone]

Slap Sopot

III+(IV-)  cca- 55m

 45% – 85% – 70%