STRIEDENKOPF
Zdravo, spet se oglaša neformalna sekcija turašev. Tokrat smo se odpravili v tujino. Vrh se nahaja v gorski skupini Kreuzeckgruppe v Visokih turah. Je drugi najvišji v tej gorski verigi in se bohoti z nadmorsko višino 2749 m. Našli smo se trije ki točno nismo vedeli kam se podajamo. No, vedl smo da gremo smučat v hribe v Avstrijo. Marolt ( Rok) je predlagal turo ki jo je zasledil nekje na meddmrežju.
Ob 5.30 se zmenimo v Trebnjem kjer me pobereta oba Roka. Aja, zamujala sta tako kot vedno. Jaz se usedem na zadnji sedež in dremam kar nekaj časa. Navigacijo sem prepustil mlajšemu delu ekipe. Po nekaj urah vožnje se znajdemo na izhodišču za turni smuk. Parkirišče je samevalo kar je naznanjalo da danes ne bo velike gneče. Pri preobuvanju je zanohtalo v roke, saj v dolini Teuchital v tem času sonce ne posije. Smučke damo takoj v pogon. Snega ni glih, je pa led po tleh. Občasno zdrsnejo smuči. Po nekaj minutah hoje nas pozdravi sonce. Tu se slečemo, popijemo in nataknemo sončna očala. Sprva se sprehajamo po travnikih nato se pot nadaljuje po gozdni poti. Ob poti naletimo na kar nekaj kopnih flik, kar pomeni da smo stikali smuči gor in dol. Sitno, drugače ne gre. Po eni uri hoje se snežna odeja občutno poveča. Pot je položna in kilometrina se nabira. Večkrat se ustavimo in občudujemo naravo ki nas obdaja, Čista tišina in mi sami med temi vršaci. Modrujemo kje vse bi lahko smučali. Po dveh urah hoje se ustavimo in si privoščimo počitek na planini na soncu. Marolt potegne ven prisrčnico, ki je nekam mala. Mislim, Dolenjci pa to. Ruperčič (spet Rok ) pravi da smo na dobri polovici vzpona. Po počitku pa se je naklonina konkretno povečala in Bosch pumpa je začela delat na polno. Sneg je počasi odjenjal in smučka je nemalokrat spodrsnila. Neprijetno, ker ti prekine ritem hoje navkreber. Uideta mi naprej, sicer ne vem kam se jima mudi. Ja vem, punci pogrešata ( pač mlada in zaljubljena), saj to je pa lepo , a ne ☺ ? Ko pridem do koče ki je sicer zaprta se odpira pogled na današnji vrh. Vendar še ne čisto. Nad kočo me počakata pri ˝granitni skali ˝kjer se oblečemo v jakne ker je začelo vztrajno pihati. Kar naenkrat smo se znašli v čisti beli snežni oazi. Prvi sledi špuri ki so jo urezali naši predhodniki par dni naprej. Zelo pomaga pri vzponu in orientaciji. Zagledamo naš cilj visoko gor. Hja, še malo se bomo sprehodili do vrha. Prisopihamo do sedla, kjer si nadenemo dereze na noge in cepin v roke. Nahrbtnike pustimo na sedlu . Čelada je obvezna. Marolt potegne naprej ker ga zebe. Sprva hodimo po nepredelanem snegu na grebenu, kasneje je samo led pod nogami. Na grebenu nam veter ne prizanaša. Si rečemo da je precej sveže tukaj na vrhu. Okoli nas sami pogledi na gore, gore in še enkrat gore. Lepo je , res je lepo. Sestopimo nazaj na sedlo kjer se pripravimo na spust s smučmi. Sprva previdno da ugotovimo kakšna je snežna razmera. Sneg je napihan in nepredelan ker ga veter ves čas meša med sabo. Začetna trema je bila mimo in mi se spuščamo proti dolini. Noge so že itak pekle, ampak v dolino moramo pa vseeno priti. Vsak si izbere svojo linijo smučanja. To je le en podpis tam zgori na belem pobočju. Na planini je sledil glavni odmor in glavna malica. Marolt potegne ven pravo klobaso. Nekateri imajo domač štrudl, nekateri pa suh kruh in pašteto. Vse si lepo kolegialno podelimo da smo siti. No, prisrčnica je bila prazna, tako kot se spodobi. Kdo pa še v dolino nosi vso zalogo hrane in pijače ☺ ? Od tu naprej nas je čakala samo še cesta in rodeo. Kilometri v nogah so se že poznali tako da je bilo treba večkrat počivati.
Za turo smo porabili sedem ur in prehodili 21 km. Pravi polmaraton. Pri avtu se oblečemo v sveža oblačila in jo mahnemo proti Sloveniji. Na poti proti domu se še obvezno ustavimo na črpalki kjer dotočimo manjkajočo gorivo za naša grla. Od avta do avta smo porabili 14 ur. Razšli smo se v prijateljskem duhu in polnih prijetnih občutkov.
Do naslednjič pa varen korak in lepe zavoje na snežnih pobočjih.
Avtor: Primož S.